Zame ni večje uganke, kot je človek
NAŠ POGOVOR
Metka Kramar
Kot vsaka mišica v telesu tudi možgani najbolj zdravo delujejo, kadar jih redno uporabljamo, pravi upokojena klinična psihologinja in psihoterapevtka Meta Kramar. Sama povedano v polnosti udejanja, kljub temu, da bo junija dopolnila 95 let. Večji del poklicne poti se je posvečala psihoterapiji, zlasti otrok in mladostnikov, več kot trideset let je bila zaposlena na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, predavala je na medicinski fakulteti, je tudi soavtorica učbenika Psihoterapija otroka. V pokoju še vedno dejavno spremlja razvoj stroke, piše zgodovino začetkov klinične psihologije, pedopsihiatrije in psihoterapije pri nas, s kolegi je izdala Izbrana dela Leva Milčinskega. Je pobudnica ustanovitve Društva za zgodnji razvoj, ki se posveča tudi senzibilizaciji ljudi v zdravstvenih in socialnih poklicih za čustvene potrebe otrok v najbolj pomembnem obdobju – prvih dveh let življenja.
Uvrščate se v generacijo, ki je po drugi svetovni vojni pravzaprav postavljala temelje psihiatrije, psihologije in psihoterapije. To so bile v zdravstvu takrat dokaj neznane vede.
Ko se oziram nazaj na svoje poklicno življenje, ugotavljam, da sem imela veliko srečo, ker sem bila večkrat del nečesa novega, kar se je šele porajalo. Nove začetke spočenjajo ljudje, ki s posebno energijo navdihujejo somišljenike za skupne cilje, skupaj zanosno premagujejo težave ter se skupaj veselijo doseženega. Ko sem bila v začetku 50. let maturantka, mi je profesorica zaradi mojega zanimanja za psihologijo omogočila, da sem lahko poslušala nastopno predavanje prof. dr. Mihajla Rostoharja, zaslužnega za ustanovitev katedre za psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Bila sem med prvimi generacijami študentov psihologije v Ljubljani.
Nekaj let po ustanovitvi prve psihiatrične ambulante pri nas sredi prejšnjega stoletja sem se kot psihologinja pridružila timu prof. dr. Leva Milčinskega. Ambulanta je prvič omogočila zdravljenje duševnih motenj zunaj bolnišničnih zidov, zahvaljujoč njegovi daljnosežni viziji pa je stopala v korak s svetovnimi smernicami tistega časa. Pod njegovim vodstvom je s svojo razvejeno dejavnostjo postala učni model za razvoj podobnih ustanov v večjih krajih Slovenije. Nase je prevzemal breme najtežjih pacientov s težko dostopnimi stanji in oseb s samomorilnimi težnjami, sodelavcem pa je omogočal, da smo razvijali področja psihosomatskih motenj, delo z otroki, mladostniki, družinami in starostniki. V psihoterapiji je videl glavno metodo zdravljenja v ambulantah, zato je psihologu Leopoldu Bregantu omogočil usposabljanje v tujini. Ko je ta postal prvi certificirani psihoterapevt v Sloveniji, je organiziral podiplomski študij psihoterapije in postal prvi učitelj psihoterapije številnim generacijam psihiatrov in psihologov pri nas.
Prof. dr. Bazilija Pregelj je kot najbližja sodelavka Milčinskega postavljala na noge psihiatrično zdravljenje otrok, mladostnikov in družine, hkrati pa prispevala k preventivi na tem področju. Strokovno je utemeljila pravico do enoletne plačane odsotnosti od dela za porodnice, ki nam jo mnoge razvite države zavidajo. Tudi ona je organizirala podiplomski študij psihiatrije otroka. Oba študija je medicinska fakulteta zaradi kakovostnega programa vključila v specializacijo psihiatrov in kliničnih psihologov.
Tudi družba v tistem času za duševne težave ni imela posluha, mar ne?
Prof. Milčinski, prof. Pregljeva in Leopold Bregant so se kot pionirji soočali s pomisleki, kritikami in odporom tako stroke kot oblasti. Premagovali so jih s svojim poznavanjem svetovnih smernic v psihiatriji in z neomajno zavezanostjo trpečim iskalcem pomoči. Sama sem kot njihova učenka lahko v njihovem zavetju že delala brez zunanjih pritiskov.
Usmerili ste se v opazovanje zgodnjega razvoja, pomagali ste družinam in otrokom. So stiske otrok in mladostnikov podobne, kot so bile pred desetletji, jih sploh lahko primerjamo?
Bregant in njegov sodelavec Stanislav Bras sta začrtala področje klinične psihologije in položila temelje tej specializaciji. Sama sem se vključila v psihoterapijo otroka in svetovanje staršem ob prof. dr. Pregljevi, ki se je poglabljala v diagnostično delo z uvajanjem inovativnih pristopov. Kasneje sem se posvečala stiskam mladostnikov, v zadnjem času pa tudi odraslim. O tem je odločal naval pacientov, ki so pri nas iskali pomoč. Tudi sama sem sodelovala v izvajanju specializacije klinične psihologije, usposabljanju psihoterapevtov in še posebno superviziji, to je spremljanju in praktičnemu uvajanju začetnikov v psihoterapijo.
Simptomi, zaradi katerih ljudje iščejo strokovno pomoč, odsevajo čas, v katerem živimo. V začetnem obdobju, se spominjam, so se matere zatekale v našo ambulanto z otroki, ki so močili posteljo še v šolsko obdobje. S posodabljanjem vzgojnih prijemov se ta simptom ni več pojavljal. Previsoka pričakovanja staršev glede učnega uspeha so precej pogosto dušila in očitno še danes spravljajo v stisko otroke, ki kličejo na pomoč z različnimi telesnimi ali duševnimi motnjami, celo samomor študentke sem doživela. V drugi polovici 70. let so se začele kopičiti motnje hranjenja predvsem pri mladostnicah, manj pri mladostnikih. S temi motnjami sem se ukvarjala tudi takrat, ko niti pri odraslih ženskah niso minile.
S prakso spremljanja novorojenčkov do drugega leta starosti v družini sem se seznanila že upokojena, ko je bila v Veliki Britaniji uveljavljena kot oblika usposabljanja za psihoterapevtsko delo že cela desetletja. Spremljevalec je eno uro na teden nevsiljivo navzoč pri porajanju odnosov med novim družinskim članom in staršema. Največja vrednost te metode je, da prihodnjega psihoterapevta uči empatije, spoštljivega odnosa do človeka in do enkratnega življenjskega sloga družine ter zaupanja v zdrave kapacitete pacienta, na katerih je mogoče graditi terapijo. Izkušnja spremljanja zgodnjega razvoja koristi tudi vsem, ki se poklicno ukvarjajo z otroki, na primer patronažnim sestram in vzgojiteljicam. Za starševstvo lahko opremi zlasti tiste, ki se prvič znajdejo pred to vlogo.
Zakon o psihoterapevtski dejavnosti je nedavno v javnosti, laični in strokovni, povzročil burne debate. Kakšno je vaše mnenje?
Odgovor na to vprašanje terja daljši uvod. Psihoterapija je vstopila v naš prostor kot metoda zdravljenja duševnih motenj v času socializma izključno v dobro bolnikov. Sredi prejšnjega stoletja so se v ambulanto zgrinjali pacienti iz celotne Slovenije. Ekipa je delovala ves dan, dokler poslednji iskalec pomoči ni dobil pomoči ne glede na uro dneva. Tudi znanje in izkušnje so se brezplačno prelivali iz generacije v generacijo. Prof. Milčinski je s svojim zgledom uveljavljal visoka načela humanosti. Nihče ni postavljal vprašanj o plačilu nadur, stavka nikomur ni padla na pamet. Kot utemeljitelj psihoterapije pri nas se je od začetkov zavzemal za strokovno in etično raven izvajanja psihoterapije, zato je zagovarjal temeljito izobraževanje in opozarjal na nevarnost, da se je polastijo šarlatani.
Kapitalistični družbeni ustroj, ki se je pri nas uveljavil po osamosvojitvi, je v prvi plan postavil zasebno lastnino in denar. Ker poklic psihoterapevta ni bil zakonsko določen, je zraslo število pomanjkljivo usposobljenih »psihoterapevtov«. Še zlasti nevarno je postalo ustanavljanje bolj ali manj kratkih tečajev, tudi fakultetnih študijev, katerih ustanovitelji so v visokih šolninah zavohali dober vir zaslužka. Osnovni motiv za razrast teh institucij ni bilo več kakovostno zdravljenje, ampak kopičenje premoženja. Žal ministrstvo za zdravje ni prisluhnilo stroki, ki opozarja na odgovornost psihoterapevtov. Ti posegajo globoko v življenje posameznikov in tudi družin, s svojim delovanjem pa lahko celo ob dobrih namenih resno ogrozijo človekovo zdravje. Za tako odgovoren posel ne zadošča obvladovanje le metode psihoterapije, ampak je potreben študij medicine ali psihologije, ki mu sledi specializacija obeh strok za klinično delo. Šele na ta osnovna znanja in izkušnje je mogoče pripojiti izobraževanje psihoterapevtov. Namesto da bi zavarovali pravico državljanov do strokovno in etično odgovornega psihoterapevtskega zdravljenja, je ministrstvo za zdravje s tem zakonom omogočilo pomanjkljivo usposobljenim kadrom sporno delovanje v javnem zdravstvenem sistemu.
Marsikdo po upokojitvi ne najde več pravega zadovoljstva, celo smisla. Kaj bi mu svetovali, kako naj polno živi v tretjem življenjskem obdobju?
Z razvojem medicine in dviga življenjskega standarda se življenjska doba podaljšuje. Ta razvoj terja podaljšanje delovne dobe, prilagoditev delovnih razmer osebam pred upokojitvijo in usklajevanje sodelavcev različnih generacij v delovnem procesu. Zlasti v intelektualnih poklicih bi bilo dragoceno poiskati možnosti za to, da bi imeli tudi upokojenci s svojimi bogatimi izkušnjami še možnost prispevati k skupnemu dobremu. Za tako sožitje pa so potrebne zrelost, samokritičnost, strpnost in dobra volja obeh strani. S starejšimi je treba potrpeti, ker smo upočasnjeni, težko se sprijaznimo z novostmi, nezaupljivi smo do prekipevajoče mladostne zagnanosti. Če pa se zavemo, da prav ti neučakani mladi ljudje s svojimi svežimi idejami pospešujejo razvoj in jih pri tem vsaj ne oviramo, če že ne spodbujamo, potem se lahko mladostna energija in inventivnost na eni strani ter preudarnost in izkušenost starejših na drugi strani spojita v ustvarjanje nečesa novega.
Kot primer dobre prakse lahko navedem kar svojo izkušnjo. Upokojencu veliko pomeni, če mlajši kolegi pokažejo zanimanje za njegovo znanje in izkušnje ter ga povabijo, naj se jim pridruži. Na pobudo mlajšega kolega sem se začela še pred upokojitvijo ukvarjati z zgodovino psihoterapije pri nas, zato mi tega ni težko nadaljevati. Čaka me še veliko dela, saj se je psihoterapija vključila v naše zdravstvo že pred več kot 70 leti. Z občasnimi povabili k predavanjem in poizvedovanjem o izkušnjah me kolegi ohranjajo v živem stiku s stroko, ki me še vedno zelo zanima, saj je v zadnjih desetletjih tudi v svetu zelo napredovala. Hvaležna sem jim za to, da se ob njih še vedno lahko učim in da lahko po svojih močeh tudi jaz kaj prispevam. Se pa zavedam, da sem prej izjema kot pravilo, saj vidim okoli sebe le vrstnike, ki se jim ob upokojitvi sicer zahvalijo, potem pa nanje večinoma radi pozabijo.
Takim upokojencem bi svetovala, naj si poiščejo nov smisel, za katerega je vredno živeti. Enako velja za starše, katerih otroci so se osamosvojili, pa zdaj ne vedo, kaj naj odslej počnejo. Tudi vdovam, pred katerimi po smrti moža nenadoma zazeva praznina, bi rada odprla oči za čas, ki ga po dolgih letih skrbi za druge končno lahko namenijo sebi, svojemu zdravju, svojim interesom. Kaj naj bi to bilo, pa lahko najde le vsak sam zase, ker so naši interesi prav tako različni, kot smo različni ljudje.
Danes tako priljubljeno iskanje sreče samo po sebi ne osrečuje, če nismo odkrili zrna resnice o sreči: osrečuje nas le, kadar osrečujemo druge. Na voljo imamo številne prostovoljne organizacije, ki potrebujejo pridne roke. Kogar veseli delo z otroki, bo njegova pripravljenost pomagati v vrtcu ali šoli hvaležno sprejeta. Osamljeni stanovalci v domovih starejših se razveselijo pripravljenosti za druženje ali pomoči pri oskrbi, ki je je vedno premalo. Kogar zanima učenje, lahko izbira med številnimi tečaji, šolami, izobraževanji po spletu. Pridružiti se je mogoče različnim organiziranim telesnim vajam za krepitev zdravja. Tudi naša javna televizija ponuja zanimive dokumentarce in druge izobraževalne oddaje.
Kot ste že omenili: sodobna obsedenost z iskanjem lepote in sreče ter koprnenje po večni mladosti ljudi onesrečuje. Kako zlasti mlade obvarovati pred tovrstno propagando?
S kapitalistično družbeno ureditvijo je pozornost s skupnosti prešla na posameznika. Prevladalo je prepričanje, da je vsak sam svoje sreče kovač: kdor je močan in zlasti če je brezobziren, lahko doseže, kar hoče. Kdor se ne znajde, si je sam kriv za nesrečo. Sredstva javnega obveščanja v službi potrošništva nas zavajajo, da nas bo nakupovanje osrečilo. Kopičenje dobrin, luksuzna stanovanja in avtomobili ter potovanja v eksotične kraje sveta so postali statusni simboli. Umetno ustvarjena lepota ter mladost na ekranih pa nedosegljiv cilj, ki ne spravlja v stisko več samo mladih, ampak sega že tudi v odraslo populacijo žensk in celo moških. Pretirano ukvarjanje s samim seboj, obsedenost s svojim videzom, iskanje večne mladosti in lepote namesto k obljubljeni sreči vodi v večno nezadovoljstvo. Tej nesrečni množici je nastavljena past v obliki različnih institucij, ki za denar s posebnimi vajami za krepitev mišic (bodibilding), z raznimi, tudi spornimi dietami, tetoviranjem pa končno z lepotnimi posegi ne prinašajo pričakovane sreče, ampak v rokah šarlatanov lahko celo ogrozijo človekovo zdravje.
Težko se je upreti potrošniški kulturi, ki nas preplavlja na vsakem koraku s pestro izbiro oglasov. Največji vpliv imajo ti oglasi na mlade, ki se nekritično pustijo zapeljati. Odrasli lahko največ naredimo s svojim zgledom, starši na primer s svojim izborom vrednot, po katerih se ravnajo v življenju. Pa seveda z zaupanjem, ki ga je vredno graditi od začetka, saj nam bo le v takih odnosih otrok razkril svoja razmišljanja o tako osebnih temah.
Še vedno se dogaja, da starost enačimo s propadanjem, občutkom, da so starejši v breme sebi in svojcem. Kako bi spremenili ta pogled?
Glede na življenjski standard in napredek medicine nam starosti danes ni treba več enačiti s telesnim in duševnim propadanjem. Vse več ljudi ohranja tudi v pozna leta svojo telesno in duševno čilost, zlasti če so v toku življenja živeli zdravo. Betežnost in odvisnost od drugih tudi v starosti prinašajo prej bolezni ali poškodbe kot samo staranje.
Bojim se, da v današnjih zagatah javnega zdravstva, ki se šele postavlja na noge, preventiva in starostniki niso v prvem planu. Dolgotrajna oskrba je zastavljena v pravo smer, a tako kompleksen sistem lahko polno zaživi šele po daljšem času. Naloga javnih medijev je, da nas redno seznanjajo tudi z uspešnimi posamezniki, z interesnimi skupinami, ki v druženju in skupni aktivnosti uživajo v prostem času, ki navdihujejo, da njihovemu zgledu sledimo. Veliko lahko naredi za svojo dobrobit vsak sam. Če smo v poklicnem delu nekaj dobrega naredili drugim ljudem, nam je to zavedanje v starosti v zadovoljstvo. Če znamo biti hvaležni za to, kar nam je dano; če smo se naučili poiskati v življenju tudi drobce lepote; če smo doživeli, da se nam dobro z dobrim vrača, nam to na starost prinaša notranji mir.
Se stroka dovolj posveča vprašanju zdrave dolgoživosti? Ali pa se morda preveč osredotočamo na bolezni, kognitivno upadanje, potrebe po oskrbi?
Načela zdravega življenja so danes splošno znana. Seveda pa ni dovolj, da jih poznamo, treba jih je vsak dan sproti uresničevati. V zadnjem času nam znanstveniki razkrivajo, da so tudi možgani mišica. Kot vsaka mišica v telesu tudi možgani najbolj zdravo delujejo, kadar jih redno uporabljamo. In kar je še bolj presenetljivo: tudi redno telesno gibanje prispeva k njihovemu zdravju. Poleg zadostnega nočnega počitka priporočajo tudi vsaj pol ure poslušanja glasbe na dan.
Odkar pomnim, me je zanimala psihologija. Zlasti ljudi, ki so me s svojim vedenjem spravljali v slabo voljo, sem laže prenašala, če sem si poskušala pojasniti, kaj se z njimi pravzaprav dogaja. Še danes me zanimajo posamezniki pa tudi družbene skupine in končno celi narodi: kaj jih je oblikovalo v to, kar danes s svojim vedenjem izpričujejo. Nič na svetu zame ni večja uganka, kot je človek. V zadnjih desetletjih je prišlo zaradi razvoja nevrobiologije do revolucionarnih odkritij o tesni prepletenosti in medsebojnem delovanju duševnega in telesnega skozi življenjski cikel. Kar se je v stroki včasih nakazovalo kot slutnja, je danes mogoče znanstveno dokazati. Vsak dan prinaša nova spoznanja.
V času študija po koncu druge svetovne vojne je do nas le redkokdaj zatavala kakšna strokovna knjiga z Zahoda. Kupiti knjig ni bilo mogoče, v tujino ni bilo mogoče potovati. Šele kakšno desetletje kasneje nam je znanje izza meje postalo bolj dostopno. Zato doživljam danes kot pravo razkošje splet, ki vsakemu ponuja najnovejša znanstvena odkritja z vsega sveta brez omejitev. Sredi tega nakopičenega znanja se počutim bogata in srečna.
Ker se pogovarjava za marčno številko, ko praznujemo dan žensk in materinski dan, me zanima, kako ste doživljali položaj žensk v družbi? Se je (ne)enakopravnost spolov kazala pri vašem profesionalnem delu?
Moja mladost je sovpadala s časom po koncu druge svetovne vojne, ko je še vladalo pomanjkanje. A sta ga preglasila upanje v mir na svetu in prepričanje, da lahko s skupnimi močmi ustvarimo boljšo družbo. Kot mnogi drugi sem se tudi jaz prostovoljno vključila v mladinske delovne brigade, kjer sem se naučila spoštovati fizično delo. Kljub naporom smo zvečer ob tabornem ognju proslavljali uspehe, potrjevali sami sebi, da zmoremo združeni mladi zanosno uresničevati tisto, kar je veljalo za neuresničljivo. Zaupanje v nastajajočo, pošteno družbo brez vojn je tiste čase dajalo smisel našemu življenju.
Ne v času študija ne kasneje v poklicu sama nisem doživljala zapostavljenosti zaradi spola. Na fakulteti sem bila zaradi aktivnosti v družbenih organizacijah dodeljena enemu najboljših mentorjev. Ta mi je omogočil znanja, ki so znatno presegala tedanji študijski program. Na njegovo priporočilo sem se že v času študija honorarno zaposlila v Vzgojni posvetovalnici, ki jo je vodila Helena Puhar. Po diplomi sem nekaj let poučevala psihologijo na tedanji Višji šoli za socialno delo po vodstvom Mice Jančar. Obe izjemni predstojnici, nekdanji partizanki, sta uveljavljali enakopraven odnos med spoloma v kolektivu.
Več kot tri desetletja sem delala v Psihiatričnem dispanzerju, ki mu je dajal ton prof. dr. Lev Milčinski. Ob mojem prihodu je v novo nastali ambulanti še vedno vladal pionirski duh, navduševali smo se nad psihoterapijo in se v njej preizkušali pod Bregantovo supervizijo. Ekipo je odlikovalo zgledno timsko ozračje, ki je tudi pacientom zagotavljalo najboljše zdravljenje. Čeprav niso prav vsi sledili vzoru predstojnika, je bilo ne glede na spol vedno priznano prizadevanje najbolj inovativnih in delavnih. V posebno veselje mi je bilo, ko so mi mnoge hvaležne matere obravnavanih otrok pošiljale čestitke za 8. marec.
V nasprotju z našo enoto pa je že v času socializma tako v bolnišnici kot na medicinski fakulteti vladala diskriminacija ženskega spola. Mojo učiteljico, univerzitetno profesorico dr. Bazilijo Pregelj, so v napredovanju prehiteli mnogi mlajši, za stroko bistveno manj zaslužni moški kolegi. Na področju znanosti se je, kot kaže, tudi takrat trdovratno zadrževala tradicija diskriminacije ženskega spola.