Da nam bodo potaknjenci res v veselje
Mnogi radi sami razmnožujejo rastline, da vzgojijo tiste, ki so jim všeč, ali morda take, ki jih na trgu ne dobijo oziroma so predrage. Zato še z večjim veseljem spremljajo razvoj doma vzgojenih rastlin. A za uspešno rast samo veselje ni dovolj.
Za uspešno razmnoževanje moramo imeti ustrezno temperaturo in svetlobo, pravi substrat ter poskrbeti tudi za ustrezna hranila, vlago in dovolj kisika. Velikokrat se je zgodi, da ravnamo ustrezno, pa potaknjenci takoj segnijejo ali odženejo, nastavijo listke in celo nove zelene vejice, potem pa kar naenkrat padejo skupaj, se posušijo ali segnijejo. Kje delamo napake?
Malo se poglobimo v biologijo. Potaknjenec je v naravi v bistvu odlomljena veja ali upognjena veja do tal. Ta veja se bojuje za obstoj in življenje tako, da išče hrano, dobi pa jo prek korenin, ki jih nima. Gre za poškodovano rastlino. Odlomljena veja je podvržena stresnim razmeram pomanjkanja vlage in hranil. Zračnosti je v naravi po navadi dovolj. Iz tega lahko potegnemo nauk: rastlina nima hrane, ker nima korenin, ki bi jo črpala, zato tudi ne dobi vlage. Da poustvarimo te naravne razmere, moramo torej potaknjencu dati skromno gojišče, ne pa gojišče, bogato s hranili in vodo. Zemlja z vrta za potaknjence ni ugodna, ker ne dopušča dostopa do zraka oziroma kisika.
Torej vzemimo pesek ne preveč fine zrnatosti (na primer cca 1–4 mm) ali perlit. Dobra zamenjava je tudi vermikulit ali zeolit. Dodajmo od 30 do 40 odstotkov šote kislosti od 4,5 do 5,5. Posode naj omogočajo odcejanje, da v njih ne zastaja voda, ki izpodriva kisik. Tako preprečimo gnitje. Zemljo nasujemo v lončke velikosti približno devet centimetrov, ki jih zložimo v kakšno večje korito, visoko na primer 30 centimetrov. Prek njega bomo napeli tanko folijo, ki bo prepuščala svetlobo, ohranjala temperaturo in tudi vlažnost. Ob straneh korita napravimo dve luknjici na vsakem koncu, od 15 do 20 centimetrov od tal. Ti dve luknjici bosta na vsakem koncu omogočili zračenje in ohranjali temperaturo ter odmerjanje vlage vsak dan s pršilko. Luknjici lahko zapremo s čepkom ali zamaškom. Tako ne bo prepiha. V lončke nasujemo substrat za potaknjence, ki ga je mogoče kupiti. Substrat naj bo vlažen, ne pa moker.
Potaknjence ločimo po dozorelosti
Tako smo pripravili vse potrebno za potikanje. Potaknjence najprej ločimo po dozorelosti lesa. Imamo olesenele, pololesenele in mehke. Olesenelost je običajno odvisna od časa nabiranja potaknjencev in rastline. Na primer potaknjenci sibirskih borovnic, nabrani februarja, bodo oleseneli, nabrani poleti pa pololeseneli. To je pomembno, ker zeleni ali pololeseneli potaknjenci hitreje segnijejo in jim obilna vlažnost še bolj škoduje. Njihova dolžina je odvisna od razmaka kolenc in brstov. Lahko je deset centimetrov ali manj ali tudi dvajset centimetrov. Potaknjenec na vrhu ravno odrežemo, da je čim manjša površina, ki omogoča izhlapevanje vlage. To ranico lahko premažemo s kapljico barve, parafina ali neagresivnega lepila, ni sicer nujno, bomo pa tako preprečili izgubo vlage. Vsa vlaga bo tako šla v prirezane liste. Spodnji del potaknjenca odrežemo postrani, kožo na dolžini enega centimetra poškodujemo s strgalom ali nožem. Seveda s tem ne smemo pretiravati. Nekateri rastline celo rahlo razkoljejo. Te poškodbe bodo mobilizirale vse moči rastlinice.
Potaknjenec vtaknemo od tri do pet centimetrov v sadilni substrat. Kalus se tvori teden ali dva, nato pa se razvijejo koreninice v treh do šestih tednih. Za boljši uspeh uporabimo sredstvo za potaknjence, kot je na primer Korex. Ta preparat je najbolj enostaven za uporabo, univerzalen in samo z načinom pomakanja v prah določamo količino. Mehke zelene potaknjence suhe namočimo v prah in takoj za tem v lonček s substratom. Pololesenele namočimo dvakrat v preparat, olesenele pa najprej omočimo v vodi, otresemo in nato pomočimo v substrat. Lahko tudi malo počakamo, vendar ne preveč, in s tem omogočimo boljši oprijem preparata. Na ta način dodamo auksine, ki spodbudijo rast kalusa in korenin. Opozarjam, da tega ne sme biti preveč, ker prebogata hrana povzroči gnitje, ne pa rasti. Prevelika količina preparata lahko povzroči poganjanje vršičkov na potaknjencu. Seveda smo navdušeni nad rastjo vršičkov, vendar pa po določenem času vršički začno veneti in segnijejo. Če propadle rastline pregledamo, ugotovimo, da nimajo korenin. Torej niso dobivale druge hrane, pač pa so imele na voljo samo tisto, ki je bila shranjena v njih. Če potaknjenec v spodnjem delu počrni in gnije, je vzrok preveč vode, ki je izpodrinila kisik, ali preveč hrane.
Na vrhu korita napnemo folijo in potaknjenca postavimo v prostor, ki ima približno 20 stopinj. Lahko tudi na okensko polico. Če je spodaj radiator, ne bo škodoval, če le ni vroč. Lahko pa si pomagamo tudi z grelnim kablom za žlebove in jih položimo v korito na dno. Seveda pazimo, da temperatura v tem mini rastlinjaku ne preide več kot 20 do 22 stopinj Celzija. Ob natančnem delu se bomo v nekaj tednih veselili lepih zelenih mladih rastlinic z močnim koreninskim sistemom, ki jih kasneje presadimo v večje lonce ali na prosto, odvisno od rastline.