Kje moram pritisniti?
Premišljevanja o življenju
Piše: Franci Kek, humorist in publicist
Tako formalno kot službeno sem upokojenec. Službeno s predstavo Penziči, v kateri z Vinkom Šimekom, Borisom Kobalom in Boštjanom Megličem – Peško nastopamo po Sloveniji, formalno pa sem lani junija dopolnil 40 let delovne dobe. Kar veliko za nekoga, ki mu večkrat kdo očita, da ni še nikoli nič delal in ima ob tem še 2.600 evrov pokojnine. Slednje je bila sicer moja »skrita kamera« na omrežju X, kjer sem objavil znesek, ki se je nanašal na prvi pokojninski prejemek – poračun za dva meseca in pol. Šala je bila učinkovita za draženje tistih, katerih preživetveni sistem se napaja iz sovraštva do drugih.
Ko si šel nekoč v trgovino z listkom, ki ti ga je dala mama, je za vse poskrbela trgovka. Danes se s tem listkom znajdeš v trgovini, veliki kot stadion. Še dobro, da imajo vozičke, da se človek lahko malo nasloni in si odpočije. Na listek ti zdaj žena napiše kvas in ti najdi artikel dimenzij 2,3 cm x 3 cm. Polic je 500, različnih artiklov pa 50 tisoč. Pri onem avtomatu, kjer moraš sam plačati, pa dlje od napisa »počakajte na asistenta« po navadi ne pridem.
Nekoč so bile zame največje tehnološko čudo tekoče stopnice v Nami, pa še tam me je mama vedno opozorila: »Pazi, kako boš stopil z njih, lahko ti noge not potegne.« Po tekočih stopnicah se še danes rad zapeljem, nisem pa prepričan, da bi se znal sam kam odpeljati z letalom. Na srečo sta pri teh kaskaderskih pustolovščinah vedno zraven žena in hči. Njima prepustim dostop do naprave, na kateri piše self check, in potem varno opazujem, kako potniki, nekateri hitreje, drugi z nagubanimi čeli bolj počasi nekaj pritiskajo. Ravno zdaj, ko stresam tole svojo digitalno nemoč v računalnik, mi je dobavitelj robota za košenje trave (nekaj bo še namestil) sporočil, naj v aplikaciji potrdim zahtevo za upravljanje na daljavo. Živci so spet na pecljih … kje naj najdem to v aplikaciji?! Bom počakal, da se hči zbudi (sobota je).
Ko smo ravno pri hčeri – letos je maturantka. A mislite, da se lahko le lepo oblečemo, počešemo in odpravimo na maturantski ples? Prilagam dopis organizatorjev, ki mi ga je preposlala žena, ki na drugi strani domače pisarniške mize končuje oblikovanje knjige o festivalu Rock Otočec: »Vstopnice za maturantski ples so že na voljo. Na naši spletni strani lahko dostopate do vaših PDF-vstopnic, ki si jih lahko prenesete na mobilne telefone ali pa si jih natisnete. Starše prosimo, da ne kreirajo novih profilov! Za vstopnice se mora maturant prijaviti na spletno stran s svojim emailom ter geslom, ki si ga je določil ob registraciji.«
Spomnim se, da sem se proceduram pri svojem maturantskem plesu izognil. Zdaj mi je sicer nekoliko žal, da udeležbe na tem slavnostnem dogodku nisem omogočil svoji mami, a nama s sošolcem se je zdela ta prireditev neko snobovsko rajanje in sva jo kot tako zavračala. Tam proti polnoči sva prišla v pošitih kavbojkah po nekaj popitih pivih »le malo pogledat«.
Tokrat se bomo vsi lepo oblekli. Ni pa preprosto najti na videz enostavnega kosa oblačila za starejše. Pred par leti, ko je bila mama še živa, si je zaželela brezrokavnik. Tak, da se ga da odpeti in ima še kakšen žep. Za rožni venec in robec. Trgovke v novomeškem trgovskem centru, ki je tako dolg, da bi na osrednjem hodniku lahko organizirali kasaške dirke, so mi kazale le neke jopice, ki bi pristajale predvsem devetnajstletnicam in ne gospe z obrnjenima številkama starosti. Trgovine pač častíjo kult mladosti. Sledijo toku denarja. Večje potrošnice so najstnice, ki jim TikTok vplivnice narekujejo nakupovanje vedno novih artiklov.
Malo prej sem omenil knjigo Rock Otočec. Ta bo izšla ob odprtju razstave Dolenjskega muzeja 20. junija 2026 in bo namenjena temu festivalu. Tisk take knjige ni poceni. Zato sem se lotil pridobivanja pokroviteljev. Najprej sem pomislil na Telekom in Pivovarno Union, ki sta bila nekoč naša glavna sponzorja. Pri Unionu sem ugotovil, da sploh ne uporabljajo več stacionarnih telefonov. Odpravil sem se v Ljubljano na sedež podjetja, kjer mi je to potrdil njihov varnostnik na recepciji. Kje so časi, ko sem šel lepo tja in sva se z direktorjem marketinga ob kavi vse dogovorila. Ali pa z direktorjem Mobitela (danes Telekom). Z Antonom Majzljem sva vsako leto v ljubljanski Šestici pojedla golaž z žemljico in ugotovila, kaj je dobro za njih in za nas. Danes za pokroviteljstva lahko vprašaš le prek aplikacije na internetu.
Vse gre hitreje in ljudje imajo vse več opravil. In vse več jih prelagajo na neljudi. Osebni stik v poslovnem svetu zamira, upam, da ne zamre še v zasebnem.
Novodobni svet postaja svet mladih, v katerem številčno sicer prevladujejo starejši. Ta svet mladih je starejšim neprijazen. Poganja ga predvsem izračun, kaj se finančno splača. In tako ni le pri kavi, ki ti jo bo kmalu postregel le še robot, tak je svet tudi na splošno. Smo v času, ko najmočnejši človek na svetu ne razmišlja politično, temveč poslovno. Usmerjajo pa ga tisti, ki drugim delajo to, kar so njim počeli med drugo svetovno vojno.