Ko ljubezen govori drugače

Dobro počutjemaj '26Zdravje

Psihologija

Ljubezen je pomembna v vseh obdobjih našega življenja. Le njen jezik se z leti spreminja. V mladosti si jo pogosto predstavljamo kot nekaj burnega, skoraj filmskega: poglede čez mizo, dotike, ki iskrijo, in besede, ki obljubljajo večnost. Kasneje pa se ljubezen, tako kot mi, umiri.

Presunil me je prizor, ko sem nekega dopoldneva sedela v čakalnici pri zdravniku. V prostoru je bila tišina, prekinjena le z občasnim kašljem in šumenjem listanja revij. Nasproti mene sta sedela starejša gospa in gospod. Na prvi pogled nič posebnega, vsak s svojimi mislimi, nekoliko sključena, očitno vajena čakanja. Med njima ni bilo očitnih znakov bližine, na primer držanja za roke ali nežnih pogledov, kot jih pogosto povezujemo z ljubeznijo. Gospa je imela v naročju torbico, ki jo je nekajkrat odprla in zaprla, kot da preverja, ali je vse na svojem mestu. Gospod je držal v rokah izvide in jih že tretjič počasi prebiral, čeprav je bilo jasno, da jih zna skoraj na pamet. Ko je sestra poklicala gospo po imenu, se je ta nekoliko nerodno dvignila. V tistem trenutku je gospod brez besed vstal za njo, ji iz rok vzel torbico in jo prijel za komolec. Gib je bil miren, natančen, kot nekaj, kar se je oblikovalo skozi leta skupnega življenja.