Ko je na delu bober
Vrt
Bober zmore celo zajeziti potok.
Že leta spremljam naravo v bližnji Vrbini med Brežicami in Krškim, ki je sicer bolj znana po hidroelektrarni in nuklearni elektrarni. To široko naravno okolje, ki se z umestitvami objektov, ki služijo človeku, nenehno spreminja, je bilo še pred leti precej drugačno kot danes.
Gradnja hidroelektrarne je terjala velike spremembe, ki jih blažijo nadomestna življenjska okolja, v katera se je naselil tudi bober, ki ga otroci poznajo kot priljubljeno žival iz knjig in pravljic. Bobri so res čudovita bitja, predvsem za nas, opazovalce, vendar so to nočne živali, zato jih vidimo le redko. Nekateri naravoslovci in lovci jih opazujejo z nočnimi kamerami, ki jih namestijo v bližino bobrišč, vendar so slike razmeroma slabe, a kljub temu s posnetki pridobijo čudovite zgodbe iz njihovega življenja. Najbolj zanimivo jih je opazovati pri delu, ko deblo blizu tal obgrizejo v obliki peščene ure in pustijo le tanek del sredice, da se drevo ob vetru samo podre. Posebno osupljiva je tudi mojstrska gradnja jezov na potokih in bobriščih, v katerih živijo in ustvarjajo družine.
Eden vrbinskih bobrov se je pred leti tako naselil v staro savsko strugo. Čez dan se je grel na sončnih žarkih, ki so prodirali skozi veje grmovja nad vodo, podnevi pa je podiral drevesa, tudi ogromna. Ko sem ga nekoč videl, se je spustil po drsalnici iz grmovja in elegantno zaplaval. Ko me je opazil, se je potopil in se prikazal iz vode na drugi strani jezerca. Njegovo delo je vidno povsod, saj ostanki podrtih dreves še zdaj ležijo vsepovsod po Vrbini, največ pa jih je v nadomestnem habitatu, kjer si je bober zgradil mogočno bobrišče in s tem nikogar ne moti ter ne dela škode.
Koristen in hkrati škodljiv
"Mojstrovina" vrbinskega bobra
Nedavno je zgradil mogočen, kar osem metrov širok jez na potoku Močnik in ga s tem zajezil ter njegov tok preusmeril na bližnjo njivo. Tam je bila posejana jara pšenica, zato je imel kmet veliko škode. Bober je ustvaril pravo »umetniško delo«, saj so veje in blato prepleteni tako gosto, da jez ne pušča vode, le spodaj je droben curek, ki pa ne zadošča za polnjenje tolmunčkov v spodnjem delu potoka, zato je ogroženo tudi življenje rib. Na vrhu je jez obdal z blatom in ga tako utrdil, da se ne podre. Po zadnjem dežju se je voda razlila še na drugo stran.
Nekateri pravijo bobru tudi »ekološki inženir«. Poleti, v sušnem obdobju naj bi razlita voda zalivala polja v bližini, kar je malo sicer res, vendar je škoda, ki jo povzroča, veliko večja od koristi. Sadjarju v bližnji vasi je podrl veliko dreves, ki jih je treba zdaj nadomestiti. A ne gre le za strošek sadike, treba je imeti zemljo, jo nekaj let obdelovati, da jablana rodi, škoda zaradi izgubljenega pridelka pa je prav tako velika. Zgraditi je treba tudi močno nizko ograjo in jih tako zavarovati pred nadaljnjim uničevanjem.
Za nas, ki ga občudujemo in se čudimo njegovim tesarskim podvigom, velikim bobriščem in širokim jezerom pred jezovi, je to čudovita žival, za kmete, ki jim povzroča škodo, pa je sovražnik in bojim se, da bo kmalu postal lovna žival.