Tisoč let
»Na jasnem nebu sanja luna,
pod nebom sanja tihi svet,
ta bajni večer jaz bi sanjal
pač tisoč let.« Ivan Cankar
Letos mineva 150 let od rojstva Ivana Cankarja, vsestranskega literarnega ustvarjalca, ki nam je zapustil številna še vedno aktualna dela. Po njem so se zgledovali tudi drugi, med njimi Korošec Prežihov Voranc, ki ni bil deležen dobre izobrazbe, a je rad bral in pisal. V prvi svetovni vojni je kot vojni ujetnik izkusil italijanska taborišča in tudi tam poskušal priti do knjig in časopisov ter pisal, kadar je le mogel. Predvsem pa je sanjal o svojih ljubih Kotljah, s katerimi je primerjal italijanske kraje.
Vsi radi vzamemo rodni kraj za nekakšno mersko enoto, s katero merimo drug svet, pa naj bo le nekaj kilometrov stran ali na drugem koncu sveta. Tako so Belokranjci, ki so že pred prvo svetovno vojno odhajali delat v rudnike čez lužo, tam poskušali pridelati zelenjavo in sadje, kot so ga poznali doma. V drugem okolju in podnebju to ni vedno uspevalo. Vendar nekateri niso obupali. Iskali so prilagojene sorte jablan, da bi jim pričarale spomin na dom.
Pred kratkim sem po radiu ujela pogovor z mladim računalničarjem, ki je pred leti odšel za delom v daljno Avstralijo. Za delo ima tam odlične razmere, pogreša pa naše menjajoče se letne čase, domačo pokrajino in dober kruh. Še vedno išče pekarno, da bi ga našel.
Ko boste naslednjič šli na sprehod po okolici, kjer živite, občudujte ta svet, ker je edinstven. Spomine pa nahranite s priljubljeno jedjo iz otroštva. Verjetno si boste rekli: to bi lahko počel(a) tisoč let.