Spomini na otroštvo in mladost
Junija se je srečalo veliko generacij, ki so pred leti zaključile osnovno, poklicno, srednjo šolo ali gimnazijo. Vsakogar je usoda odpeljala po drugi poti. Novi izzivi, zadolžitve in preizkušnje so spomine na nekdanje druženje, na anekdote iz šolskih klopi in prve ljubezni potisnili v ozadje. A ob snidenju znajo spet hitro oživeti. Tudi naša generacija se je spomnila obletnice mature, in čeprav so za nami že desetletja, smo zelo hitro spet začeli delovati kot razred, še zlasti ko sta se nam pridružili še razredničarki.
Lepi spomini na mladost prijetno pobožajo. Drugače pa je, ko se vračajo kot nočne more, ker ne moreš pozabiti težkega otroštva. Vsi otroci tega sveta bi morali imeti brezskrbno mladost. A dokler bodo vojne, bodo še naprej njene največje žrtve. V reviji objavljamo daljše spomine na otroštvo lendavskega ljubiteljskega slikarja in literata Ludvika Žižka, ki so ga štiriletnega skupaj z bratom odpeljali v sirotišnico, ker sta po drugi svetovni vojni ostala brez staršev. Potem so ga selili iz ene graščine v drugo, kjer so bili mladinski domovi. Slike oropanega otroštva so ga ves čas spremljale. Nikoli ne bo pozabil, kako so ju z bratom iztrgali iz objema babice in odpeljali daleč stran. Ker pa je o vojnih sirotah bolj malo znanega, se je odločil, da svojo zgodbo zapiše kot spomin na najtežje obdobje v življenju in opomin, da se kaj takšnega ne sme nikoli več zgoditi nobenemu otroku. Prvi del zgodbe z naslovom Grajski otroci boste našli v tokratni reviji, drugi del pa v septembrski.
Če imate tudi vi spomine na vojno in povojni čas, jih zapišite, da bodo vašo zgodbo poznale tudi mlajše generacije, ki danes živijo v čisto drugačnih razmerah. Morda boste poleti našli čas tudi za potovanje po spominih in starih fotografijah.
Prijetno poletje vam želim.
Z vami bomo spet septembra.