Premišljevanja o življenju
Piše: Tone Partljič, pisatelj
Od prvega vdiha do zadnjega izdiha smo civilizirani ljudje
Star sem 86 let. Pravijo, da sem v tretjem življenjskem obdobju. Seveda vem, da človek preživlja otroštvo, potem pride mladost, ki baje čez jarek skače, kjer je most, nato stopimo v nekakšna zgodnja zrela leta, ko si sami služimo kruh, postajamo starši, potem pa pozna zrela leta, ko čakamo, kdaj nam bodo naši otroci »podarili« vnuke. Tudi jaz sem zdaj pristal v tako imenovanem tretjem življenjskem obdobju, ki je baje predsoba z vrati, ki vodijo v »večnost«. Čeprav vse življenje vemo za tak konec, se ga ljudje zvečine bojijo in bi se mu radi izognili. Učeni ljudje obdobja delijo še drugače, mladosti pravijo s tujko adolescenca, skakanju čez jarke, kjer so mostovi, pravijo puberteta, »tretjemu« obdobju pa gerontologija.
Ne vem, kako je z drugimi ljudmi, a zanimivo je, da sam nikoli nisem čutil teh življenjskih etap, kaj šele prehodov, recimo iz mladostnika v zrelega moža; prej se mi je zdelo, da življenje teče po svoje, brez vidnih prehodov, kot reka od izvira do izliva. Večkrat sem slišal, še kot učitelj, da je kakšen otrok preveč zrel ali da se obnaša kot odrasel, ali pa o zrelem starejšem človeku, da je postal čisto otročji. Nekateri doživijo še čudno obdobje, ki mu strokovnjaki pravijo demenca.
V resnici ni etap v našem življenju, življenje teče nepretrgano – enemu tako, drugemu drugače. S kulturnim druženjem teče bolj vznemirljivo in bogato. Nekateri celo spišejo verze za svoj ali prijateljev in sorodnikov nagrobnik. To je ganljiva sla po ustvarjanju lepega.
Od otroških let nadpovprečno zavzeto berem knjige, kakšnih trideset pa sem jih tudi napisal in skoraj toliko komedij, obkrožali pa so me tudi taki, ki ne marajo ali sploh ne morejo brati ali pa so v situaciji, ko jim je branje in razumevanje knjig objektivno oteženo ali onemogočeno. Ker so me vabili, sem »bral« tudi s »hendikepiranimi« osebami (seveda ne vem, ali je to sploh upravičena oznaka). Bral sem skupaj z intelektualno manj sposobnimi bralci v društvu Polžek in z moškimi v zaporih. Že več kot deset let sem neke vrste prostovoljec in berem skupaj s stanovalci doma starejših. Med njimi so gospodinje, celo kak duhovnik, učitelj, kmet … Seveda so med njimi bistvene razlike, a je tudi mnogo skupnih lastnosti in skupnega vedenja. Kot da je v vseh skrita želja po zgodbah, celo nastopanju; radi deklamirajo, odigrajo prizorčke in podobno.
Otroci in starejši, pravzaprav vsi, radi poslušajo zgodbe; zelo majhen otrok recimo mami ali babici, ki je ravnokar na glas prebrala Rdečo kapico, moleduje: »Babi, še, še enkrat«. Prav tako radi pojejo. To lahko počnejo skupaj, se pri tem zbližajo, malo podebatirajo, kaj je bilo komu všeč, na katerega nezvestega hudobneža so skupaj jezni in podobno.
Opažam, da otroke velikokrat podcenjujemo in predvidevamo, da razumejo manj kot v resnici. Spomnim se, da nam je učiteljica v drugem razredu prebrala Prešernovo Kam, pa je nisem le razumel, ampak si jo zapomnil za vse življenje. Vorančeve Solzice so namenjene otrokom, a mogoče še bolj odraslim, so pa med najbolj priljubljenimi knjigami med vsemi, čeravno so bolj ustvarjene v molu kot v duru. Tri tisoč let že poznamo stavek »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!«, potem pa Antigona pokoplje svojega brata, ki ga imajo drugi za izdajalca.
»Moji bralci« se strinjajo z Markom Twainom, ki je rekel, da je tisti, ki se je naučil pisati in brati, pa ne bere knjig, enak tistemu, ki je nepismen. Ko preberem dobro knjigo z jasnimi značaji, je tako, kot da bi osebno spoznal različne vrste ljudi z raznimi usodami in iz raznih, tudi daljnih krajev. Tisti, ki nič ne berejo, pa se lahko pogovarjajo le o sosedih, sorodnikih, zdravstvenih problemih, draginji – in konec. Ko sem bil v Avstraliji na obisku pri otrocih naših rojakov, sem rekel, da bi se pogovarjali recimo o Kekcu, pa smo že bili »skupaj«, smo se imeli o čem pogovarjati, in lahko rečem, da sem dobil solzne oči, ko so toliko tisoč kilometrov od slovenskih gora zapeli Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička.
Nihče ni premlad ali prestar za zgodbe in za branje. Kakšna potreba sili slepe ljudi, da berejo tudi knjige z Braillovo pisavo?! Prisluhnite polemikam med našimi poslanci in hitro boste videli, kdo je malo ali nič bral.
Reči moramo, da se slovenska kulturna javnost po svoje odlikuje. Šolski otroci »tekmujejo« za bralno značko, dobijo jo celo tisti predšolski malčki, ki znajo povedati, kaj sta jim brala mama ali dedek in babica. Celo v domu za starejše občane beremo za bralno značko. Za bralno značko berejo v knjižnicah, kulturnih društvih, knjižnih klubih … Slovenci smo slabi kupci knjig, a odlični izposojevalci knjig v knjižnicah. Eno leto po izidu prvega dela moje knjige Voranc mi pravijo, da je še zmeraj čakalna vrsta zanjo … Z veseljem sem se udeležil pogovora o knjigah in branju, ki so ga na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje organizatorji pripravili z ministrstvom za kulturo. Ko sem tam videl urednico Vzajemnosti, Jožico, sem se še toliko bolj razveselil.