Veselje z barvicami
Spoznajte jih
Terezija Gramec
Terezija Gramec iz Gornjega Lenarta bo letos dopolnila že 96 let, a njen spomin še vedno seže daleč nazaj. V njem so ostali dnevi mladosti, delo v opekarni, čas izseljeništva v Nemčiji in številni drobni dogodki, ki so se skozi desetletja zapisovali v njeno življenje.
Posebno mesto v njenih spominih ima delo v nekdanji opekarni Treppo v Brežicah. Delala je na proizvodni liniji malega votlaka. Ženske so surovo opeko nakladale na voziček in jo odvažale v peč. Tudi strešna opeka, ki je slovela po svoji kakovosti in še danes pokriva marsikatero starejšo hišo v okolici, je morala skozi njihove roke. Najprej se je sušila na zraku, nato pa so jo odpeljali v peč, kjer je dobila svojo končno trdnost. Delo je bilo težko, a delavci so se znali tudi veseliti. Sprva so si malico nosili od doma, pozneje pa so imeli svojo kuhinjo, kjer je Terezija včasih poprijela za kuhalnico in nadomeščala kuharico. Občasno so si delavci pripravili prav posebno malico. Krompir so navezali na žico in ga obesili v odprtino, skozi katero so kurjači v peč metali premogov drobir, kjer se je lepo zapekel. Na »ciglani« je delalo veliko ljudi, večinoma v eni izmeni od šestih zjutraj do dveh popoldne. Ko so prišli sezonski delavci iz Srbije, pa so delali tudi popoldne. Eden od teh sodelavcev, ki je sicer vozil opeko v peč, je Terezijo včasih, ko je napolnil peč, zamenjal pri delu. Tako je lahko odšla domov in trgala fižol. Doma je bilo prav tako vedno dovolj dela. Imeli so veliko koruze, med koruznimi stebli pa je rasel fižol. Omeni še, da je vso opeko za hišo, v kateri živijo, pravzaprav sama odslužila. Direktor ji je odobril kredit, in ko je prejela plačo, jo je odnesla v pisarno. Brez papirjev. Kadar je imela doma delavce pri hiši, ki jih je bilo treba plačati, je izpustila plačilo, naslednji mesec pa je nadaljevala odplačevanje.
Pisane risbe
V Terezijinem življenju je bilo veliko dela, skrbi, odrekanja, toda danes, pri šestindevetdesetih, njene roke držijo barvice in rišejo. Na njeno delo me je s ponosom opozorila njena hčerka Ruth. Hčerka jo vsak dan ali po potrebi vozi v dnevno varstvo v okviru Doma upokojencev Krško. Zelo rada gre tja, kjer ima družbo svojih vrstnikov, pravi, da ji je zelo lepo, rada pa gre tudi domov. Že v mladih letih je čutila željo po umetniškem ustvarjanju, a takrat za to ni bilo veliko časa. Življenje je pač zahtevalo svoje – prepletali so se delo, kmetija, družina in vsakodnevne skrbi. In kar je morda dolga leta tiho čakalo nekje v njej, lahko zdaj prelije na papir. Z barvicami neutrudno riše: kroge, kvadratke, zvezdice, oči, verižice, rožice in najrazličnejše figurice. S svojimi risbami razveseljuje otroke in vnuke. Vsak dan lahko nastane nova risba, včasih dve ali celo več. In vsaka je drugačna. V njih je nekaj otroške igrivosti, nekaj spominov in predvsem veliko njenega notranjega sveta.