Uboga mama, vedno sama!

Prosti časnovember '26Kultura

Z mojega okna

Ob jesenskem deževju, ko se vrnemo v hiše in iščemo toploto, postane čas drugačen: ne mineva več hitro ob izletih v čudovito naravo, ob neskončnih sprehodih po poljih, v gozdovih, hribih in ravninah, ob posedanju v parkih ter na obalah morja in rek. Zdaj se svet začne krčiti na omejen prostor stanovanj, kjer marsikdo živi sam, in ko tišina pritisne nanj, vzklikne: »Joj, kakšna samota!«

Pred leti so vrteli simpatično reklamo, v kateri odrasli otroci nepričakovano obiščejo dom, kjer mama gosti kup prijateljev, ki se zabavajo. Ob zvoku zvonca vsi pobegnejo skozi stranski vhod, mama hitro počisti za njimi, in ko odpre otrokom vhodna vrata, ti za njenim hrbtom vidijo le prazen prostor, hči pa sočutno vzklikne: »Uboga mama, vedno sama!« Za katero čistilo je bila ta reklama, sem pozabila, stavek o ubogi mami pa v moji družini uporabljamo za hec, saj jaz res nikoli nisem osamljena in potrebna sočutja ali tolažbe zaradi samote. Vem pa, da bi ta stavek lahko zares izrekli za marsikatero mojo vrstnico. In potem otroci takih osamljenih mam prihajajo domov z občutkom krivde, ker jim ne posvetijo dovolj časa, da se njihove mame ne bi dolgočasile.