Ne prenese izkoriščanja
Spoznajmo jih
Odinea Zupin
Vsak dan beremo in poslušamo o strahotnem nasilju nad Palestinci in se vsakič znova zgrozimo. Odinea Zupin iz Trsta pa ob tem ne stoji ob strani, ampak tem nesrečnim ljudem že desetletja aktivno pomaga.
S palestinskim vprašanjem se je prvič pobliže srečala kot novinarka na Radiu Trst A, kjer je med drugim načenjala tudi »zamolčane« teme. Ko so v Trst prišli prvi študenti iz Palestine, jih je povabila na intervju in že takrat so ji odstrli, pod kakšnimi pritiski živi njihov narod. »Pred mikrofon sem večkrat povabila tudi judovske Tržačane, toda žal se niso odzvali,« pravi. Konec osemdesetih let je bilo v Italiji ustanovljeno nacionalno združenje Salaam ragazzi dell’Ulivo (Pozdravljeni, otroci oljke) in takoj se jim je pridružila. Nekaj let je vodila tržaški odbor, ki se je izkazal za enega najbolj aktivnih. »Ko smo s skupino aktivistov za veliko noč leta 1991 prvič leteli v Jeruzalem, ki je bil takrat izjemno lepo mesto, smo bili na poti tja dobro razpoloženi; povsem drugače je bilo ob vrnitvi. Ob naslednjih obiskih sem se vračala domov vse bolj zagrenjena. Mož je menil, da sem preveč občutljiva. Na zadnje potovanje v Palestino leta 2015 pa je šel z menoj, in ko je sam videl, kakšne strahote se tam dogajajo, me je razumel.« Na lastne oči je videla krutost izraelskih sil, ki so na vsakem koraku oteževale življenje Palestincem: uničevali so pridelke, zlasti oljčne nasade, onemogočali dostop do njihovih polj in pobiranje plodov, rušili ceste do šol in bolnišnic. Priča je bila izjemno krutemu dejanju, ko so izraelski vojaki namerno zlomili nogo palestinskemu mladeniču, čigar mnenje jim ni bilo všeč. Omenja tudi nevzdržne razmere v šotorskih naseljih, ki so se po Hamasovem napadu poslabšale do popolnega človeškega razvrednotenja.
Svetel zgled mladim
Tržaški odbor Salaam je eden redkih, ki na državnem merilu še delujejo, Odinea Zupin pa ga je zaradi preutrujenosti zapustila. Ima pa še vedno stike s palestinskimi in tudi izraelskimi prijatelji. Pravi, da ko spoznaš te ljudi, jim ostaneš zvest. Nedavno jo je pretreslo sporočilo mlade prijateljice iz vasice Tajbeh: »Napisala mi je, da si želijo najti način, kako ustaviti menstrualni ciklus v času tega nečloveškega konflikta. Dekleta in ženske so obupane, ker nimajo ne vložkov, povojev ali krp niti vode za osnovno higieno.« Odinea je objavila apel za zbiranje prispevkov in odziv je bil zelo pozitiven. Sreča, ko so paketi prispeli do palestinskih žensk, je bila nepopisna, hvaležnost prav tako.
S svojim zgledom vpliva na mlade v Trstu in okolici, s predavanji pa javnosti odpira pogled na palestinsko stvarnost. »Predvsem je pomembno razumeti razliko med antisemitizmom in sionizmom.« Poudarja, da boj za Palestino ne pomeni sovraštva do Judov (antisemitizma), kot hočejo prikazati nekateri politiki. Gre za boj proti sionistom, izraelskim skrajnežem, ki s svojimi brutalnimi dejanji že od konca prve svetovne vojne sledijo načrtu za Izrael, kakršnega želi – na račun pregona in iztrebljanja Palestincev – uresničiti zlasti sedanja vlada. Na podlagi tega načrta se je že leta 1948 začel genocid, in sicer z nakbo (v arabščini nakba pomeni katastrofo). Uničenih je bilo na stotine vasi in ubitih veliko Palestincev, v izgnanstvo jih je takrat odšlo na stotisoče, razlaga gospa Zupin. Doda, da je Hamas na drugi strani stranka skrajnežev, ki ne odseva prepričanj vseh Palestincev: »To je politična stranka, ki je – ironično – zrasla na denarni pomoči Izraela in nekaterih arabskih držav, ki prijateljujejo z Izraelom.«
Ker je bilo v njenem življenju kar nekaj težkih izkušenj, ni presenetljivo, da pri svojih letih razmišlja, kako pomagati zlasti palestinskim otrokom. Bila je članica Komunistične partije Italije, ker se je ta zavzemala za malega človeka. Že kot dekle je težko sprejemala razlike med novonastalo elito in delavskim razredom, kamor je spadala tudi njena družina. »Rodila sem se v Miljah; moj oče je padel kot partizan, zato je na italijanski strani veljal za bandita. Kasneje smo živeli v Kopru. Po osvoboditvi je bil čas velike revščine in nisem razumela, zakaj lahko le peščica družin mojih sošolk in prijateljic živi v vilah na Semedeli, s čudovitimi slikami in lepimi preprogami. Mi in še mnogi pa smo živeli v revščini.«
Dve karieri – na radiu in v operi
Po srednji ekonomski šoli se je zaposlila v banki in ob delu študirala. Želela je doseči več, obvladati tuje jezike, zato je odšla v London, kjer je na lastni koži občutila izkoriščanje. Družina, h kateri je pripotovala kot varuška, jo je odpeljala v Edinburgh, kjer je morala delati od jutra do noči – čistiti in pospravljati njihovo veliko vilo in nazadnje tudi kuhati. Po ne preveč lepi izkušnji se je vrnila domov in s certifikatom iz znanja angleščine dobila delo v izvozno-uvozni službi.
Ves čas jo je spremljala glasba, igrala je violino in imela je ure solopetja. Njena profesorica jo je že videla na opernem odru, vendar se je Odinea Zupin odločila za popevke. Zmagovala je na pevskih tekmovanjih, nekoč je za prvo mesto dobila višjo nagrado, kot je bila njena mesečna plača, se spominja. Njeno izvedbo Granade in Malagueñe je zaznal tudi mojster Adamič in jo povabil na avdicijo v filharmonijo, a je bila takrat že na poti v Anglijo. Kasneje je postala članica tržaške operne hiše; pela je v zboru. Za razvijanje solokariere ni imela možnosti, saj je po ločitvi od moža – skladatelja odrske in filmske glasbe – ostala sama s tremi otroki. Prišla je še bolezen, zaradi raka na ščitnici se je njen glas spremenil. Njeno delo in življenje sta vredna romana – v mladosti je pela celo z Domenicom Modugnom, in ko je Marcello Mastroianni v 50. letih snemal v Piranu, se je družila z njim, saj je bila njegova prevajalka, če od vseh »pomembnežev« omenimo le ti dve imeni. Veliko je potovala, se veliko naučila in z zgledom učila druge. Tudi pri svojih 87 letih je zelo aktivna, v njenih prizadevanjih za srečnejši in pravičnejši svet pa ji stoji ob strani njen drugi mož, upokojeni profesor fizike na tržaški univerzi.