Markacisti skrbijo za 10 tisoč kilometrov planinskih poti
Planinska zveza Slovenije skrbi za mrežo planinskih poti v skupni dolžini 10.124 kilometrov, poleg tega pa bdi še nad okrog 2000 kilometri turnokolesarskih poti. Večina, 9.993 kilometrov, je lahkih, 81 kilometrov pa je zahtevnih in 50 kilometrov zelo zahtevnih planinskih poti. »Če bi vse planinske poti v Sloveniji poravnali v eno pot, bi nas pripeljala do Los Angelesa ali pa do Tokia,« je ob dnevu markacistov, 5. juliju, povedal predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan. Skrbniki planinskih poti so prostovoljni markacisti, trenutno je registriranih 950 članov planinskih društev, ki poti nadelujejo, markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno, za dobro vseh obiskovalcev. Posameznik skrbi za 11 kilometrov planinskih poti.
Kdor želi postati markacist se mora udeležiti posebnih usposabljanj, ki jih izvaja Komisija za planinske poti Planinske zveze Slovenije in znanje obnavljati vsakih pet let. Sicer pa postopoma "napredujejo". Markacist kategorije A je začetnik, riše markacije, ročno čisti poti in pomaga izkušenejšim. Po dveh letih lahko gre na usposabljanje za markacista kategorije B, ki dela predvsem v sredogorju in mora opraviti tečaj za delo z motorno žago. Markacist kategorije C pa opravlja najzahtevnejša dela, večinoma v visokogorju, predvsem v skalah. Za urejanje planinskih poti so markacisti v letu 2024 namenili 35.355 prostovoljnih ur, kar je dobrih 37 ur na vsakega, torej približno en delovni teden prostovoljnega dela na leto.
Značilno Knafelčevo markacijo, rdeč kolobar z belo piko v sredini, je leta 1922 uvedel planinec in kartograf Alojz Knafelc. Narisana je v višini oči na desni strani na drevesih, skalah, včasih pa tudi na drugih objektih v smeri hoje.