Alkoholizem je bolezen, ki skorajda ne pozna razlik ne v starosti, ne po izobrazbi in ne po spolu, pravi psihiatrinja Mirjana Radovanović. Strokovnjaki pa ugotavljajo, da smo še premalo osveščeni o vplivu alkohola na našo psiho in organizem.

Mag. Mirjana Radovanović kot specialistka psihiatrije in transakcijska analitičarka dela v centru za zdravljenje odvisnih od alkohola na Psihiatrični kliniki v Ljubljani in se srečuje tudi z različnimi posledicami odvisnosti od alkohola. »Medicina je sindrom odvisnosti od alkohola pred leti le začela priznavati kot bolezen, čeprav nekateri še vedno nasprotujejo tej diagnozi. Morda tudi zato, ker so pacienti lahko po eni strani zelo bolni, po drugi pa znajo biti sila zahtevni ali pa zelo vešče prikrivajo svoje počutje. Zdaj že prevladuje prepričanje, da gre za bolezen možganov, ker lahko z napredkom tehnologije zaznavamo spremembe v njih. Res pa je, da se lahko nekdo, ki se prvič napije, vede dokaj podobno kot tisti, ki so od alkohola že odvisni. To v laični javnosti sproža dvome, ali sploh gre za bolezen.«

Leta 2045 bo delež ljudi, starejših od 60 let, prvič v zgodovini človeštva presegel delež otrok, mlajših od 15 let. Zato je medgeneracijsko sodelovanje in odpravljanje tabujev, ki ločujejo generacije, pomembnejše kot kadarkoli prej.

O tem so udeleženci iz štirinajstih evropskih držav govorili tudi na mednarodni konferenci o medgeneracijskem učenju v Krzyžowi na Poljskem. Pripravili so jo mladi, združeni v različnih mladinskih organizacijah, ob pomoči starejših, tudi strokovnjakov in strokovnjakinj s slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Oboji so namreč spoznali, da bi se lahko marsičesa naučili drug od drugega, če bi se več družili.

Kristina Jerše iz zaselka Jezero v Preserju že dobrih 40 let plete oblačila in jih pošilja družinam, za katere iz časopisov in revij izve, da so se znašle v stiski.

Še dobro se spomni, kako je pri prijateljicah zbrala otroška oblačila in še sama nekaj dodala, pripravila prvi paket in ga poslala na Kozjansko, kjer je na Prevorju v velikem pomanjkanju živel vdovec s tremi otroki. Kasneje sta to družino z možem tudi obiskala.

Spominja se še mnogih žalostnih zgodb, ki so jo pretresle. In pomagala jim je. O tem priča polna mapa pisem in fotografij iz vseh krajev Slovenije, ki jih dobiva v zahvalo. Z nekaterimi se tudi osebno pozna. Leta 1980 je v Jani prebrala žalostno zgodbo o sedmih deklicah blizu Tepanja, ki jim je umrla mamica. Poslala jim je nekaj paketov, kasneje sta jih z možem tudi sama odpeljala tja in med njimi so se spletle prijateljske vezi. Še vedno se obiskujejo. Eni od deklic je bila birmanska botra, bila je tudi na njeni poroki in nikoli ji ne pozabi voščiti za praznike. »Trem otrokom sem krstna in trem birmanska botra, pa mi je ta, ki je čisto tuja, najbolj hvaležna,« pravi Krista, ki ji usoda tudi ni prizanesla, saj je na tragičen način izgubila moža in starejšega sina. Zdaj ji družbo dela kuža Runo.

Prejemniki socialnih pomoči so v vse večjem dvomu, ali naj sploh sprejmejo pomoč, če pa jo bodo morali dediči po njihovi smrti vrniti državi ali občini? Kaj naj storijo? Ali je tako imenovana socialna država v resnici zgolj nekakšna banka, ki namesto pomoči dodeljuje posojila, ki jih kasneje izterja od dedičev?

Negotovost še povečuje novi zakon o socialno-varstvenih prejemkih, ki naj bi začel veljati s 1. junijem letos. Z njim bodo v sistem socialnega varstva uvrščeni še drugi prejemki, ki doslej niso bili. Tako se zastavljajo številna vprašanja in za odgovore nanje smo se obrnili na mag. Boštjana J. Turka, direktorja Inštituta za civilno in gospodarsko pravo.