STRAH PRED SMRTJO

Na terapijo prihaja sedemdesetletna gospa, ki jo je strah zaključevanja življenjske poti in smrti. To čustvo ji onemogoča, da bi lahko sproščeno delovala in se veselila vsakega dneva, čeprav je relativno zdrava. Ker ji je vnuček zaupal svoj strah pred tem, da bo izgubil starše ali njo, ji je še težje.

Ljudje se ne rodimo s strahom pred smrtjo, saj imamo prirojen nagon po ohranjanju svojega telesa in s tem svojega življenja. Majhni otroci razmišljajo v slikah, zato ne morejo razumeti abstraktnih pojmov, kot je smrt. Šele okrog sedmega leta so sposobni dojeti, kaj to pomeni. Nekateri starši so prepričani, da je treba malčka seznaniti z resnico že pred to starostjo, vendar se lahko v otroku sprožita huda stiska in strah, da se utegne kaj hudega zgoditi staršem ali celo njemu. Postane tesnoben in ves čas ga skrbi. Da otrok ne bo travmatiziran z idejo smrti, ga zaščitimo tako, da mu resnice ne povemo prezgodaj ali pa jo prilagodimo njegovi starosti. V tem smislu lahko pomaga tudi vera, ki ponuja odgovore na vprašanja o tem, kaj je smrt ali kam gre oseba potem, ko umre ...

O ZADOVOLJSTVU

Po mojih izkušnjah je večina ljudi nezadovoljna. Osredotočajo se v glavnem na zadovoljevanje ekonomskih potreb, pri tem pa pozabljajo na nekatere druge osnovne potrebe, ki ostajajo nezadovoljene, kar posledično sčasoma pripelje do čustvenih kriz in stisk.

Mednje štejejo potreba po varnosti, ljubezni in pripadnosti, da bi bili spoštovani in cenjeni, potreba po znanju in razumevanju, ne nazadnje potreba po samouresničenju edinstvenih talentov, ki jih ima vsak posameznik. Ljudje potrebujemo zadovoljitev vsega naštetega, da bi se dobro počutili in bili duševno zdravi. Nekateri vztrajajo v odnosih, kjer niso podprti in sprejeti takšni, kot so, marsikdo živi v okoliščinah, kjer se za štirimi zidovi dogaja marsikaj, kar ogroža njihove osnovne potrebe. Pa vendar si lahko pomagamo s spremembo prepričanj, ki nam lahko olajšajo dojemanje sveta okoli nas.

SPORAZUMEVANJE S TEŽAVNIMI LJUDMI

Ali vas pogovor z nekaterimi ljudmi povsem vrže iz tira? Imate občutek, da ste brez moči, da vas sogovornik podcenjuje in ne upošteva? Izkušnje nas sicer učijo, da se je takšnim posameznikom najbolje izogibati, kar pa ni vedno mogoče, če so naši sodelavci ali sorodniki. Težave imamo, če ne znamo z njimi ravnati na pravi način.

Kako prepoznamo sovražno nastrojene? So razdražljivi, hitro vzkipijo, težko se zazrejo vase, takoj okrivijo druge, ko gre kaj narobe. To so jezni ljudje, ki znajo biti nepravični, pogosto kritizirajo in obsojajo. Hitro so užaljeni, drugi jim namreč povzročajo krivice, in če se počutijo odrinjene, še bolj silijo v nas. Ob najmanjšem občutku, da nam niso všeč, bodo zavzeli stališče, da jih ne maramo. Ves čas iščejo izgovore za svojo užaljenost – če jim nismo takoj odgovorili na SMS, reagirajo, kot da je konec sveta. Takšen pretirani odziv je rezultat njihove slabe samopodobe. Nevrotiki so tesnobni, panični, črnogledi, njihov prvi odziv na nekaj novega ali nepredvidenega je: »Ja, ampak ...«

MOČ HVALEŽNOSTI

Naročnica prihaja na svetovanje zaradi različnih težav. Med najinimi srečanji mine 14 dni, zato jo vsakič vprašam, kako je bilo med tem časom. In najpogosteje dobim odgovor, da zelo slabo, nič spodbudnega ne ve povedati. Ko analizirava pretekle dneve, pa skupaj ugotoviva, da se je imela tudi lepo, samo tega ne vidi ali pa temu sploh ne daje vrednosti, ves čas je osredotočena samo na tisto, kar ji greni življenje.

Moč doživljanja stvari in dogodkov je samo v posamezniku, torej ne v okolju, kot radi zmotno mislimo. Bistvo je v tem, na kaj se osredotočamo. Težo negativnosti lahko preženemo z občutkom hvaležnosti. Vsi smo v svoji preteklosti že doživeli kaj takega. Med seboj se razlikujemo le po tem, kako pogosto to občutimo. Govorim o hvaležnosti, ki na nas tudi telesno dobro vpliva, zavzamemo pokončno držo, v prsih občutimo toplino, celo oči se nam zasvetijo. Pomislimo na vsakdanje stvari in ljudi, ki nam delajo življenje lepo.

KO NEKDO NE ZMORE VEČ ...

Naročnica se je prišla pogovorit o tem, kaj narediti, če nekdo v ožji družini, kot se dogaja njej, pogosto omenja, da ne more več tako naprej, se zateka k pretiranemu pitju alkohola, išče mir pred drugimi, je potrt.

Večina ljudi, ki naredi samomor, pred tem hote ali nehote opozarja na svoj namen. Dejavniki tveganja so vsekakor predhodni poskusi samomora, hude življenjske preizkušnje in okoliščine (izguba bližnjega, službe, huda bolezen), zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih snovi in včasih tudi pridružene duševne bolezni. Opozorilni znaki so govorjenje o smrti ali samomoru, urejanje zadev (denarnih, poslovnih, podarjanje lastnine) in na sploh spremembe v obnašanju (opustitev skrbi za svoj videz, drugačno izražanje čustev, umikanje v samoto ali pa...

KAKO RAVNATI PRI TESNOBI

Naročnica, ki je prišla na pogovor, je pojasnila, da jo od nekdaj spremljata nekakšen strah in tudi tesnoba pred ljudmi in odločitvami, zato je ves čas napeta. Pravi, da težko navezuje stike z drugimi, kar jo hromi in zaradi česar nima miru v sebi.

Tesnoba je del našega življenja in je na mestu, ker v določenih okoliščinah predstavlja pripravljenost na akcijo, zadovoljitev naših želja in potreb ter na obrambo pred nevarnostjo. Ko se pojavi v nepotrebnih situacijah, ko ni zunanjega vzroka zanjo, če traja predolgo in človeka onesposobi do tolikšne mere, da ni več zmožen normalno delovati, pa govorimo o motnji. Pri posamezniku se lahko tesnobnost stopnjuje do paničnih napadov, kar je zelo neprijetna izkušnja.

SPOROČANJE SLABIH NOVIC

Z naročnico sva se pogovarjali o hčerini bolezni. Pred kratkim je namreč izvedela, da ima raka, kar jo je močno pretreslo, saj ima dva otroka. Skrbi jo, kako bosta novico prenesla oziroma ali jima bo znala razložiti na način, da bosta čim manj prizadeta.

Starše najbolj skrbi, kako bo bolezen vplivala na družino in kako bo zaznamovala njihove otroke. Najraje bi jih zaščitili pred bolečimi mislimi in čustvi, kar pa je nemogoče. Prava pot je namreč v iskreni komunikaciji, ne v skrivanju ali izmikanju. Otroci namreč takoj začutijo, da se v družini nekaj dogaja, in bolj jih prizadene, če za bolezen izvedo od drugih. Pomembno je, da smo mirni in osredotočeni na otrokove skrbi, na njegova vprašanja in doživljanja.

OSAMLJENOST V PRAZNIČNEM ČASU  

Poznam veliko ljudi, ki živijo sami in jih je strah koncev tedna, ko se drugi v krogu svojih družin in prijateljev za zaprtimi vrati domov počutijo dobro in sprejeto. Pogosto slišim, da komaj čakajo, da je spet ponedeljek in se življenje zavrti v znanem ritmu – odprte trgovine, ljudje hitijo po opravkih ... Tako se v množici počutijo manj osamljene. Prazniki so pa prava nočna mora, saj samoto občutijo kot boleče stanje.

Naša navzven usmerjena kultura ne spodbuja bivanja v samoti, ponuja pa nešteto rešitev, da se izognemo srečanju z bolečimi vidiki sebe, na katere zagotovo naletimo, ko se učimo samosti. Ljudje počnejo vsemogoče, da bi se izognili soočanju s seboj. Na primer nenehna zaposlenost je lahko tudi poskus bega pred osamljenostjo, saj raje vztrajajo v slabih odnosih, ker jih je strah biti sami. Zanimivo pa je, da šele ko se naučimo kakovostne samote in se počutimo celovite, ne da bi iskali nenehne potrditve drugih, da smo v redu, smo dosegli cilj.

TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI

Obiskala me je 60-letna naročnica, ki ji je lansko leto med operacijo umrl mož, pred pol leta pa je izgubila tudi očeta. V njej se je nabralo veliko žalosti, vendar ne more jokati, pa bi rada. Slišala je za terapijo z živalmi, zato bi rada tudi na ta način poskusila olajšati slabe občutke. Moja terapevtska psička se ji je takoj prikupila.

Živali so imele na človeka že od nekdaj ugoden, sproščujoč in tudi zdravilen učinek. Druženje z njimi pozitivno vpliva tako na zdrave kot bolne ljudi, pomirjevalno vpliva tudi na duševnost, saj lahko v težkih življenjskih situacijah pomagajo vzpostaviti duševno ravnovesje. Raziskave kažejo, da ljudje, ki imajo živali, bistveno redkeje obiščejo zdravnika kot tisti, ki živijo brez njih. Znanstveniki raziskujejo, kaj se dogaja v človeškem telesu, da se ljudje ob stiku z živaljo dobro počutijo. Ugotavljajo, da se poveča izločanje hormonov adrenalina in noradrenalina in izboljša delovanje imunskega sistema.

O NAVEZANOSTI

Naročnik ima vnukinjo, ki si je ustvarila zvezo s simpatičnim izbrancem, s katerim sta skupaj že pet let. Ko ju opazuje, se mu postavlja vprašanje, zakaj ona v družbi ves čas išče njegovo bližino in dotik, nekako »rine« vanj, on pa se odmika in videti je, kot da mu je ob takšnem vedenju neprijetno. Kaj je v ozadju takšnega obnašanja?

Ljubezen in bližina nista nujno povezani. Lahko na primer doživimo bližino s popolnim neznancem v neki situaciji (vožnja z avtobusom, skupno druženje). Takšen dogodek je rezultat nezavedne ocene druge osebe, nekakšna projekcija, da nas bo drugi za kratek čas povsem sprejel in razumel. Za pravo bližino pa mora obstajati odnos ljubezni, ki je okvir za intimnost. Ko ljubimo, si želimo, da bi bil drugi ob nas. Vendar se ljudje razlikujemo po tem, koliko blizu je dovolj blizu.