Vodebovi »rešujejo« slavo Šuštarskega mostu

Vodebovi »rešujejo« slavo Šuštarskega mostu

Zgodbe | sep. '14

Priimek Vodeb je zaščitni znak za čevljarsko obrt, za katero pa se mladi, žal, odločajo le poredko. V Ljubljani pa je bilo nekoč na obeh straneh Ljubljanice veliko čevljarjev, a zdaj so tam le še Vodebovi. Oče Ivan se je na to lokacijo preselil leta 1973; kot samostojni obrtnik pa je leta 1966 začel na Gornjem trgu. Njegovo obrt je prevzel sin Vladimir, ki tudi že ima naslednika.
»Prvi par čevljev sem si naredil že kot vajenec,«se spominja Vladimir Vodeb. Takrat je mladino prevzel film Vročica sobotne noči in Vladimir si je zaželel čevlje, kakršne je v filmu nosil John Travolta. »Dvakrat sem si ogledal film, da sem natančno povzel njegove čevlje v svetlo in temno rjavi kombinaciji …« Vladimir je – tako kot njegov oče Ivan – rasel ob ustvarjanju čevljev in povsem logično je bilo, da bo čevljar. Že kot osnovnošolec je med počitnicami pomagal v delavnici, kar mu je bilo v veselje in ne v breme. Del počitnic pa sta s sestro vsako leto preživljala tudi pri starih starših po očetovi in po mamini strani in tudi tam sta delala, kar je bilo samo po sebi umevno in sprejeto kot del šolanja za življenje. Zato Vladimir ne razume ljudi, ki »grozijo« otrokom, da bodo morali delati, če se ne bodo učili. V svoji mladosti je slišal tudi grožnje, da bo otrok pač šuštar, če se ne bo učil … Sam ima drugačen pogled na delo, saj pravi, »če uživaš v svojem poklicu, ti sploh ni treba delati«.
Iz Dolenje vasi prek Nemčije na Gornji trg
Oče Ivan izhaja iz Dolenje vasi pri Artičah blizu Krškega, kjer je njegov oče Maks užival ugled spoštovanega čevljarskega mojstra. Takrat so čevljarji hodili k bogatejšim naročnikom in jim včasih tudi na domu naredili čevlje. Oče Maks je sinu Ivanu pripovedoval o teh poteh, na katerih je izdeloval pretežno škornje ali zelo vzdržljive čevlje. Obutev je bila takrat zelo dragocena in je morala trajati celo večnost.
Oče od Ivana ni zahteva, da bi šel po njegovih stopinjah; čevljar je bil pač poklic, ki ga je Ivan poznal in si ga je tudi želel. Zato se je vpisal v čevljarsko šolo v Krškem in jo leta 1954 zelo uspešno končal. Po končanem šolanju se je zaposlil v Ljubljani v delavnici Zvezda in kasneje v Zmagi. Potem pa je - že drugič v svojem življenju - odšel v Nemčijo. Kot otrok je namreč doživel grozote nemškega taborišča in zlobne »tante Brigite«, ki je otroke internirancev pretepala kar brez vzroka – da pač ne bi pozabili, kje so … Zato pa so bile izkušnje z drugega bivanja v Nemčiji zelo pozitivne. Ivan se je zaposlil v veliki tovarni Salamander v Göppingenu, kjer so vsak dan naredili kar 56 tisoč parov čevljev. Ker je bil izšolan, visoko usposobljen in prizadeven, je hitro napredoval. Toda doma ga je čakala družina in to je pretehtalo, da ni ostal v tujini.
Nimajo priložnosti pokazati vsega, kar znajo
V domovino se je vrnil leta 1965 in naslednje leto v Ljubljani odprl svojo čevljarsko delavnico. To so bili časi, ko so imeli ljudje že veliko informacij o modi in seveda so si želeli marsikaj, česar pa takrat še ni bilo mogoče kupiti. Ivan je prinesel v svojo delavnico ne le mojstrstvo, ampak tudi svetovljanstvo, saj je ponudil kakovostne in modne ženske čevlje, izdelane po meri. Zdaj pa so časi drugačni, težki, pravi. »Žal ne moremo pokazati vsega, kar znamo in zmoremo.« Konkurenca cenenih čevljev, ki so pogosto dvomljive kakovosti, je velika in ostra. Hkrati pravi, da razume mlade, ki si lahko za nekaj evrov privoščijo všečen, sicer pa čevelj kratke življenjske dobe. Sam pa je v celem svojem življenju kupil le tu in tam kake »konfekcijske« čevlje, a še te samo zato, ker se mu je zdel model zanimiv in ga je želel proučiti.
V Butiku Vodeb je ponudba za vsak okus in za vsako nogo. Vladimir se je za poklic, ki mu je bil zapisan že ob rojstvu, izšolal v Žireh; prakso pa je seveda opravljal pri očetu. Njegovo obrt je prevzel leta 1993, oče pa še vedno vsak dan prihaja v lokal. Tako kot oče je tudi sam dosegel mojstrski naslov in tako kot je oče Ivan nanj prenašal svoje znanje, ga Vladimir daje naprej svojemu sinu Nejcu, ki je zaposlen pri njem. Poleg čevljarske obrt pa mora zdajšnji podjetnik obvladati, še veliko poklicev – od ekonomskih do komunikoloških, biti mora tudi oblikovalec itd.
Z Vladimirjem se pogovarjava o spremenljivi modi; krog linij, barv, materialov se z leti obrne in moda se vrača, toda nikoli ni enaka; vedno prinese nove nianse. V »svečanem« programu, pa je standard slovesen, črn lakasti čevelj.
Trije poklici za čevelj po meri
Pravi, da zadnja leta naraščajo popravila, toda opozarja, da je mogoče popraviti samo kakovosten čevelj. Še vedno veliko ljudi prisega samo na Vodebove čevlje. »Kar nekaj strank med ženskami in moškimi imamo, ki nosijo enak model in ga obnavljajo v različnih barvah. Včeraj, denimo, nam je ena od strank prinesla v popravilo pet parov naših čevljev; z nekaj strokovne obdelave bodo spet kot novi.« Med stalnimi strankami je tudi Alan Hranitelj, Vladimir pa se spominja prijetnega sodelovanja z nedavno preminulim modnim oblikovalcem Zoranom Garevskim. Vladimir rad sprejema izzive, zato sta skupaj ustvarila kar nekaj modnih obuval, pa tudi obuval za njegove modne revije. Tudi med žensko populacijo imajo veliko stalnih (in znanih) strank, saj jim znajo prisluhniti in za vsako nogo narediti moderen in zelo udoben čevelj. »Pogosto se ljudje navdušujejo nad zelo mehkim materialom, toda vedeti moramo, da to še ni poroštvo za udobnost! Čevelj mora biti človeku predvsem prav in mora ustrezati njegovemu koraku.« Seveda so kakovostni materiali izjemnega pomena; te je praded Maks lahko nabavljal kar v Krškem; Vladimir pa mora po najboljše usnje v tujino, še zlasti v Italijo.
Kako nastaja čevelj po meri? »Najprej nogo izmerimo, nato ročno narišemo in izrežemo kroj, po kroju pa izrežemo usnje in podlogo. Prešivalka na stroju skrojene dele sestavi. Tako je izdelan zgornji del čevlja, ki ga čevljarski pomočnik nato zlepi in dokonča ter ga da na kopito, da dobi dokončno obliko. Ker iz ravnega materiala oblikujemo krivine in okrogline, potrebuje čevelj določen čas, da se te sile umirijo in da ga lahko snamemo s kopita. Tako čevelj nastaja najmanj štiri dni, v tem času pa gre skozi roke mojstra, prešivalke in čevljarskega pomočnika,« pojasni mojster Vladimir Vodeb.
Družinska zgodba
Čevljarstvo daje kruh že četrti generaciji Vodebovih. V salonu pomagajo tudi vsi trije Vladimirjevi otroci – poleg Nejca, ki je uradni naslednik očeta, tudi hčerka Gaja - študentka, ki se je odločila za pedagoški poklic, in mlajši sin Anže, ki se je odločil za študij kineziologije – vede o gibanju človeškega telesa ki jo med drugim uporabljajo tudi v športni medicini in rehabilitaciji.
V salonu sta bili zaposleni tudi Ivanova in Vladimirjeva žena. »Moja žena je bila šest let samostojna prevoznica in prevozila je milijon kilometrov. Šele kasneje se je pridružila mojemu podjetju. Ker je bila srčna bolnica – kar 35 let je živela s srčnim spodbujevalcem - ji je po upokojitvi ustrezal mir doma,« pripoveduje Ivan. Po nenadni in zelo boleči smrti Vladimirjeve žene je babica skrbela tudi za vse tri otroke. Zdaj pa morajo sami skrbeti zase in dedek pravi, da se kar dobro znajdejo. »Otroci so pridni, prizadevni, zato nam kar gre od rok!«
Vrste čevljarjev se pri nas zelo hitro redčijo. Čevljarje izobražujejo le še mojstri, vajeniška doba pa traja tri leta. Šele po letih dela in učenja lahko vajenec opravi izpit za pomočnika. Da pa bi se prijavil za mojstrski izpit, mora kot pomočnik delati še najmanj tri leta; mojstrski izpit pa je tudi pogoj za samostojno opravljanje te obrti.
Vladimir mojstri svojega sina Nejca, ki je sicer končal ekonomsko šolo. Z nadaljevanjem družinske tradicije prevzema dolžnosti in tudi privilegije ter upa, da za čevljarsko dejavnost prihajajo boljši časi. Do takrat pa bo treba zdržati in ohranjati veščine te obrti. Vztrajajo, ker je že kar nekaj signalov, da se tokovi obračajo v drugo smer; navdušenje nad poplavo cenenih in atraktivnih čevljev z vseh koncev sveta se že umirja. Samo ene noge imamo in prava, kakovostna obutev je za zdravje izjemnega pomena. Če pa je obutev še lepa in modna, je kajpak vredna svojega denarja, menijo mnogi, ki jih obuvajo Vodebovi.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media