V deželi don Kihota, Dalija in Gaudija
Že dolgo je v meni tlela želja, da bi obiskala to opevano deželo, da bi vdihnila njen topli zrak in pogledala v španske oči. In ko se mi je končno ponudila priložnost, da jo doživim, sem rekla – Španija, OLE. Spoznala sem vzhodni del Iberskega polotoka, saj smo z avtobusom potovali po Kataloniji, Aragoniji, Kastilji - La Manči in Valenciji.
Španija je velika za 25 Slovenij in ima 46 milijonov prebivalcev. Razdeljena je na 17 avtonomnih pokrajin, te pa se delijo na 50 provinc. Kraljevina Španija, k njej sodijo še Balearski in Kanarski otoki ter mestni enklavi Melilla in Ceuta v severni Afriki, je po padcu generala Franca leta 1978 postala parlamentarna monarhija, pred nedavnim je kralj postal Filip VI. Med prebivalci je 72 odstotkov Kastilcev, 16 odstotkov Kataloncev, Galičanov pa je 8 odstotkov. Poleg uradne španščine so pomembni regionalni jeziki katalonski na vzhodu, galicijski na severozahodu in baskovski na severu države (Baski predstavljajo dva odstotka španskega prebivalstva).
Španci cenijo čistočo, grafiti so prepovedani in za to skrbijo lastniki stavb. Le tuji jeziki so njihova šibka točka! Naj omenim, da se upokojujejo pri 65 letih, pokojnine naj bi se gibale v razponu od 660 do 2000 evrov - zdravila pa so zastonj! Španski upokojenci radi potujejo, imajo celo državno turistično agencijo Mundus senior, kjer uveljavljajo 50-odstotni popust.
Španske razglednice
Najbolj me je očarala mediteranska Barcelona, ki je kot muzej na prostem. Leži ob ustju dveh rek – Llobregat in Besos. Ime je dobila po kartažanskem generalu Hamilcaru Barci, očetu znamenitega Hanibala, ki je pred dvema tisočletjema s 37 sloni prečkal Alpe v želji, da si podredi rimski imperij,.
Bogata Katalonija že dolgo ne želi biti več del Španije in novembra letos naj bi imeli referendum za samostojnost. Zanimivo - zastave EU manjkajo celo na vladnih palačah, veliko pa je katalonskih in visijo celo ob rožah na oknih in balkonih stanovanj.
Na barcelonskih ulicah smo občudovali prekrasna pročelja hiš s štukaturami, stolpiči, pa s številnimi balkončki z železnimi ograjicami, ki pa so nefunkcionalni, pa nadvse lični. Po centru se vse do morja vije ulica Passeig de Gracia, ob njej je večina znamenitosti. Živahna Rambla je duša Barcelone - pod krošnjami so stojnice z rožami, knjigami, lokalčki, razsvetljujejo jo plamenice in predstavljajo se poulični umetniki. Zanimiva je pokrita tržnica La Boqueria s ponudbo z vsega sveta.
Odšli smo na hrib Montjuic, judovsko goro, prizorišče olimpijskih iger l. 1992, kamor se mora zaradi prelepega razgleda na mesto napotiti vsak turist. Obiskali smo Park Güell, kjer je nenavadna razgledna ploščad, umetniško delo arhitekta Antonia Gaudija na 84 stebrih, okrašeno z drobci keramičnih ploščic in z barvnim steklom. Ob njem je v pravljični hiški živel Gaudi, ki je življenje nesrečno končal pod kolesi tramvaja. Njegova najbolj znana stvaritev je katedrala Sagrada Familia, ki jo je katalonski modernist gradil 40 let (od 1882). pa še vedno ni dokončana. Fasada in stolpi so iz kipov svetnikov, živali, pobožnih prizorov ter obenem gradbišče z odri in nekaj delavci ter žerjavi v višavah.
Gremo naprej, v srednjeveško Girono z zanimivimi mostovi, z najširšo gotsko katedralo Santa Mario in zgodovinsko pomembno Ulico muh. Center mesteca je očarljiv, to je prava Katalonija. Privoščim si njihovo specialiteto,s posladkanim rogljičkom »šušo« z vanilijevo kremo. Girona sodi med štiri najdražja španska mesta, v zadnjem letu je zaslovela še zaradi najboljše restavracije na svetu »El Celler«, ki jo vodijo trije bratje Roco. Na mizo, imajo jih le pet, je treba čakati kar 11 mesecev!
V mestu Figueres je slavni Dalijev muzej, eden najbolj obiskanih v Evropi. Nahaja se v zanimivi hiši z rožnato fasado s kruhki, na strehi so velika bela jajca in zlati kipci ter druga dela tega ekscentričnega umetnika ...
Med Barcelono in Zaragozo vidimo polja artičok, griče krasijo borovci ali naselja, pod njimi tudi kak gradič. Ob poljih so masie – kmečke domačije z majhnimi okenci in ograjami iz cipres. Pokrajina se začne spreminjati, sprejme nas ravnica, vmes so vinogradi. V tej vinski pokrajini je 23 kilometrov dolga vinska klet. Imajo bela vina, šampanjce, posebej znano je peneče vino Cava.
Provinca Zaragoza je ravna pokrajina z gomilastimi vzpetinami, kraji slovijo po gorskem kolesarstvu. Zemlja je plodna, imajo velike farme prašičev, tu rade gnezdijo štorklje. Zaragoza, prestolnica Aragonije, ima 800.000 prebivalcev. Čez mesto se vije široka reka Ebro, črna leva stražita stari kamniti most. Tu stoji veličastna katedrala zaščitnice mesta sv. Pilar in je največja baročna stavba v Španiji.
Kraljevo mesto
Madrid leži na planoti Meseta in je najvišje ležeča evropska prestolnica s kar sedmimi milijoni prebivalcev. Na 50 kilometrov oddaljeni Sierri de Guadarrami lahko smučajo še v aprilu. V mestu je veliko parkov, zato si je prislužilo naziv najbolj zeleno mesto v Evropi. Predvsem pa je to moderno in kozmopolitansko velemesto z veličastnimi renesančnimi in baročnimi palačami in muzeji.
Na trgu Plaza Mayor, nekdaj prizorišču sežiganja ljudi na grmadi in krvavih bikoborb, je veliko nenavadnih uličnih umetnikov. Nasproti katedrale Almudena smo občudovali kraljevo palačo z bogato razčlenjenim pročeljem, zgrajeno iz apnenca in granita. Videli smo tudi slovite kraljeve vrtove.
V velikanski rdeči palači Las Ventas, kjer bi človek pričakoval opero, je arena za bikoborbe. Kruti boji z biki so del španske tradicije, uradno prepovedani pa so samo v Kataloniji. Na Plazi de Espana smo izvedeli vse o kraljici Izabeli I. Kastiljski in kralju Ferdinandu II. Aragonskem. Ustavili smo se pri spomeniku s slavnima jezdecema - pozdravlja nas veliki don Kihot, oproda Sančo Pansa pa le tiho jezdi že od leta 1928.
V znamenitem muzeju Prado so dela mojstrov, kot so kot El Greco, Velasquez, Goya - njegove največje slike so kot velike stenske tapiserije; pa Raphael, Rubens, Rembrandt ... moderna umetnost pa je razstavljena v Centro de Arte Reina Sofia.
Ko vstopimo v zgodovinsko veličastni srednjeveški Toledo, ki je preživljal svojo zlato dobo pred 700 leti, se zazdi, da se je tu ustavil čas. Pravijo mu tudi španske Benetke na hribu. Tu je cvetela obrt, trgovina, filozofija, znanost. Mesto je bilo razdeljeno na judovski, krščanski in muslimanski del in vsi so je mirno živeli po svojih šegah in običajih. Toledo je leta 1986 UNESCO razglasil za svetovno zgodovinsko dediščino.
Seveda smo obiskali slavno cerkev sv. Tome, kjer je El Grecova veličastna slika Pogreb grofa Orgaza. Tu je tudi najstarejša sinagoga v Evropi. V trdnjavi Alcázar, na najvišji točki mesta, je vojaški muzej, saj je bil v zgodovini Toledo glavna španska orožarna, slovite toledske meče in bodala delajo že 2000 let. Toledo pa je znan še po proizvodnji marcipana v obliki miniaturnih figuric!
Po sledeh Don Kihota
V pokrajini La Manča, deželi don Kihota in Sanča Panse, smo videli samo nekaj nostalgičnih mlinov na veter, zato pa pravcata poljan njihovih modernih naslednikov. Ogromne vetrnice so nas sicer spremljale skozi velik del španske ture, saj se Španija uvršča med največje proizvajalke vetrne energije na svetu.
Valencija je veliko, moderno mesto s sredozemskim šarmom, na drevesih in mizah lokalčkov so pomaranče zamenjale rože. Brezposelnost je manjša kot v preostali Španiji. Najbolj obiskana znamenitost Valencije je t.i. Mesto umetnosti in znanosti, drzno arhitekturno delo mojstrov Felixa Candela in Santiaga Calatrava. Tu je muzej znanosti v obliki kita, operna hiša v obliki očesa, največji evropski akvarij Oceanografic. Moderna arhitektura naredi močan vtis, četudi ni vsem všeč. Z avtobusa smo začudeno opazovali mostove nad suho rečno strugo Turie, ki so jo zaradi velikih poplav izsušili. Zdaj imajo v njej prostore za rekreacijo meščanov, tu je tudi zanimiv Guliverjev park.
Na glavnem trgu Valencie Plaza de la Virgen je velika fontana s pregrešno lepim Neptunom. Občudovali smo katedralo s tremi vhodi v treh različnih slogih. Včasih je bila to mošeja, saj sta se krščanstvo in muslimanstvo tu izmenjavala. Zdaj je znana po kelihu sveti gral iz Da Vinčijeve šifre. Nasproti tržnice je pomembna gotska zgradba La Lonja, kjer je bila borza v času trgovanja s svilo in je tudi na Unescovem seznamu zgodovinske dediščine.
Bogato založena pokrita tržnica Mercado Colon s 350 stojnicami je največja v Španiji. Ogromna secesijska stavba je iz železa, stekla in ploščic z vetrnico v obliki papige in sabljarice. Sem na lovu za dobrim kozjim sirom Pell Florida-Quesosdecati ter znanim rižem za paello Bomba. Ljudje si vzamejo čas za prijateljski klepet, osvežilno hladno pijačo iz tigrovih oreščkov horchato, pokrepčajo se s tapasi, morda z paelle valenciane, riževo jedjo, ki izvira prav od tod.
Drugi dan se proti Barceloni peljemo čez rastlinjak Evrope! Južno od Valencije je namreč naravni rezervat Albufera z riževimi polji. Več ur se vozimo mimo neskončnih nasadov pomarančevcev in limon, trte in oljk, drugega sadja in zelenjave ... namakalni sistemi, malo zboljšani, pa so še iz časov Mavrov!
Montserrat, temna, nazobčana gora je za Katalonce sveta gora. Nanjo vozita vzpenjača in zobata železnica. Nad Montserratom je bil navdušen že Krištof Kolumb in v Antilih je tako poimenoval manjši otok. V lepem, sončnem vremenu seže pogled z razgledne ploščadi vse do naselja Manresa, ki je središče Katalonije. Samostan so davnega leta 1025 zgradili v skalah in pečinah na 725 metrih n.v. V njem živi 80 benediktinskih menihov, znanih intelektualcev z bogato biblioteko in so profesorji na barcelonskih fakultetah. V času generala Franca so tu skrivali nasprotnike režima, zato je postal simbol katalonske suverenosti.
Nato smo baziliki, kjer čuvajo zavetnico Katalonije La Moreneto - Črno madono (črno zaradi dima sveč) prisluhnili deškemu zboru ene najstarejših evropskih glasbenih šol – Escolanie. Katalonski dečki, ki jih je nekaj več kot 50, spominjajo na dunajske: od 9. do 14. leta živijo in se šolajo v samostanu, kar je za njihove družine velika čast.
