V družini so pristanki vedno varni
Gospa Verena Tepeš pravi, da ima pri svojih sedeminsedemdesetih smučarskih skokov že čez glavo, a vseeno ne zamudi nobenega prenosa. Dobrih štirideset let že živi s tem športom, saj sta bila oba njena sinova skakalca, Miran pa je že od 15. leta tekmoval v članski konkurenci, pri šestnajstih letih je bil uspešen na državnem prvenstvu, nato že v svetovnem pokalu. S tem pa nadaljujejo tudi vsi trije Miranovi otroci – Jurij in Anja imata za seboj že veliko uspehov, skače pa tudi najmlajši Jon.
Miran je bil rojen v Ljubljani; njegova mama izhaja s Primorske, že pokojni oče pa je prišel s Štajerske. Mama Mirana Tepeša pravi, da so se doma vedno ukvarjali z različnimi športi - skupaj z otrokoma sta smučala tudi oba z možem. Fanta sta bila talentirana, vendar kljub temu niso računali na take uspehe, kot jih je dosegel Miran. Ko je bilo jasno, da se razvija v vrhunskega športnika, za kar sam talent ni dovolj, ampak je potrebna delavnost, vztrajnost in tudi trma, pa sta ga starša zelo podpirala.
Miran- od skokov do jadranja
Pravzaprav je Mirana za smučarske skoke navdušil oče. Med zimskimi počitnicami na Veliki Planini ali na Pohorju, kjer je imela pošta, kjer je bil oče zaposlen, svoje počitniške domove, mu je pozimi vedno delal skakalnice in potem sta tekmovala. Spominja se tudi skakalnice pri nekdanjem Železničarskem domu na Mariborskem Pohorju, pa tudi skakalnice na Pekrski gorci. Spomni se še svoje obljube, da bo prenehal s tekmovanji - tudi po uradni karieri je še vrsto let hodil na domača tekmovanja - ko ga bo kateri od otrok prehitel, in je držal tudi to obljubo. Sin Jurij ga je razveselil tudi z zmago v Planici, česar on sam kljub zavidanja vredni karieri – 4. mesto na olimpijadi v Calgaryju 1988, ko mu je za las ušla kolajna, in skupinski srebrni olimpijski kolajni – ni imel sreče doseči. Vsekakor pa ostaja tesno povezan s smučarskimi skoki - že vrsto let je pomočnik direktorja Mednarodne smučarske zveze (FIS), na tekmah najvišjega ranga pa je v prvi vrsti odgovoren za vodenje tekmovanja in s tem za varnost skakalcev.
Kot otrok se je ukvarjal z različnimi športi – intenzivneje tudi z nogometom. Na željo staršev pa je hodil tudi v glasbeno šolo, kar mu je bilo sicer všeč, ni pa maral inštrumenta, ki se ga je učil - po izbiri staršev je bila to harmonika. Njegova druga strast, ki je tudi povezana z vetrom, je jadranje. Dvakrat je že objadral svet – na obroke, seveda, saj gre na jadranje lahko šele po končani sezoni smučarskih skokov. Že kot gimnazijec je začel jadrati s prijatelji in s prvim prihodkom od skokov je kupil lupine jadrnice, ki je bila dolga devet metrov. »V glavnem smo jo opremili fantje sami, malo pa so pomagali tudi starši«. Kasneje je kupil večjo in jadral še dlje.
Zlata je zlata
Miran je svojo ženo Zlato spoznal na košarkarskem igrišču, ko je za zabavo igrala košarko. Zlata, z dekliškim priimkom Zadravec, je bila uspešna atletinja, njena disciplina je bila 400 metrov z ovirami, vendar je po diplomi na tekstilni tehnologiji prenehala z aktivno atletiko. Se je pa po poroki z Miranom posredno tudi ona vključila v skakalni šport, ko je predelovala kombinezone, saj jih nekoč ni bilo dobiti. Kombinezone, ki jih občudujemo na skakalcih tudi kot lep estetski izdelek, pa še vedno šiva po naročilu. Zlata je tudi uspešna in zagreta predsednica Smučarskega skakalnega kluba Dolomiti. Predvsem pa je 'zlata' žena in mama. V svojo kuhinjo je že dolgo nazaj vpeljala zdravo hrano: »Naša hrana ni kaj dosti slana, tudi mesa jemo manj kot povprečna družina, je pa veliko vsega drugega zdravega.« Zdaj, ko oba starejša otroka – Jurij in Anja – že sama vozita, nima več skrbi, kako razvoziti vse tri otroke na treninge, v šolo in na druge obveznosti. Z možem sta otrokom nudila veliko možnosti – Jurij in Anja sta bila tudi atleta, še zlasti Anjo pa je mama skušala navdušiti tudi za kak bolj »punčkast« šport, denimo za ritmično gimnastiko in umetnostno drsanje. Seveda so tudi stari starši - nona Verena ter Zlatina starša Marija in Božo - računali s tem, da bo Anja vse kaj drugega kot smučarska skakalka. Pa je bil to račun brez krčmarja. Da ne bi bila mamica edina v družini, ki ni nikoli skočila s smučmi, so jo otroci spravili – skupaj s še nekaterimi drugimi mamicami – na majhno skakalnico. »In namesto, da bi mi potem čestitali, so dejali, da bi se lahko bolj potrudila in vsaj malo odskočila.«
Je pa Anja – tako kot mamica – rada v kuhinji, če le ima čas. Njena specialiteta so sladice; vsi – vključno z babico Vereno – pohvalijo njen odličen tiramisu in torte. Mama Zlata je tista, ki na številne poti odpravlja svoje tri skakalce, ki poskrbi za kupe perila in za to, da jim je kar se da lepo, ko so skupaj. Tudi v času sezone si najdejo dneve za snidenja – včasih se jim to posreči le za dan ali dva, a je tudi to dovolj, da se naužijejo bližine. Šport prinaša seveda vzpone in padce – družina pa je tista, kjer so pristanki vedno varni. Bolj kot o tolažbi, če kaj ne gre, govorijo o podpori.
Večino tekmovanj mama Zlata spremlja po televiziji - ob njej pa je najmlajši Jon. Samo predstavljamo si lahko, kako je bilo pri srcu njima in starim staršem, ko so na ekranu videli padec Anje ali Jurija. »Pri Anji, ki ji je padla ob doskoku - klecnilo ji je koleno, kar je zelo redka poškodba - sem takoj vedela, da gre za zelo resno poškodbo. Minute, ko sem klicala, so bile neskončno dolge. K sreči je bil takrat Miran poleg Anje.« To je bilo na finalni preizkušnji druge sezone svetovnega pokala smučarskih skokov za dekleta. Na veliki skakalnici v Holmenkollnu je po doskoku padla in si potrgala križne vezi desnega kolena. Kmalu za tem pa je sledil še »grd« padec Jurija v Planici, kjer je bil oče tudi poleg, se je pa ta padec iztekel celo brez praske. »Toda ko gledaš svojega otroka ali vnuka, ki je padel, te boli in si v duši takrat ves v praskah. Na to se verjetno nikoli ne moreš navaditi«.
Jurij, Anja in Jon
Družina je z Miranom hodila na tekmovanja – takrat Jona še niso imeli. Starejša dva sta zrasla s tem športom, ker pa sta imela na voljo tudi vse druge možnosti, je bilo od njiju odvisno, za kaj se bosta odločila. Jurij se je še kot zelo majhen trdno odločil za skoke in na tem je vztrajal tudi potem, ko se je pri desetih letih na skakalnici tako hudo poškodoval, da so mu morali celo vranico odstraniti. Na pomisleke staršev, kako naprej, je mamici mirno povedal, »da bo pač peš hodil na treninge, če ga ne bo več hotela voziti.« Kot pravi sestra Anja, je Jurij ljubitelj »vsega, kar leti« - tudi športnih avtomobilov. Mama pove, da jih sam tudi »šravfa«.
In zakaj se je Anja odločila za smučarske skoke? Ker je sledila bratu. Zelo sta povezana in – za razliko od otroških let, ko sta se mimogrede sprla - sta zdaj zaupna prijatelja. Anja ima že licenco za trenerko smučarskih skokov in že pomaga v klubu novim upom, opravila pa je tudi izpit za regijsko sodnico. Jurij pa ne razmišlja o tem, da bi bil nekoč trener, tako kot tudi Mirana ni vleklo v te vode.
Ob pogovoru je bil Jon v šoli – natančneje v glasbeni šoli. »Uči se kitaro, omogočila pa sva mu, da ima dve vzporedni izobraževanji – za klasiko in tudi za rok glasbo, da bo imel več veselja,« pripovedujeta Zlata in Miran. Anja, ki je enajst let starejša od Jona (Jurij pa 13) , se počuti kar »odgovorna« za mlajšega brata. Ko je učiteljica kitare Jonu dejala, da bi moral več vaditi in da se bo o tem pogovorila z mamico, je Jon menil, da bi bilo bolje, če bi se pogovorila z Anjo, ki je bolj stroga. Sicer pa tudi Jon skače na smučeh in že pobira kolajne. Mami Zlata in dvanajstletni Jon preživita večino zimskih dni sama ali v družbi starih staršev, Anja, Jurij in Miran pa so na vseh koncih sveta. Kljub temu pa so tesno povezani.
Sestavni del spominov na otroštvo je tudi jadranje. »Z novim šolskim letom so imele sošolke veliko novih prijateljic, ki so ji spoznale na počitnicah, sama pa sem imela vedno enak odgovor – bili smo na jadranju z družino,« pripoveduje Anja. No, kmalu pa sta se starejša otroka le še občasno pridružila »trdni trojici« mami Zlati, Jonu in Miranu.
Pogovarjamo se o marsičem. V sproščenem ozračju, ki vlada v tej družini, smo se nasmejali številnim duhovitim dovtipom. Ko beseda nanese na to, v katerem znamenju je kdo rojen, ugotovimo, da je mama Zlata k sreči levinja in da zato zmore marsikaj, lev pa je tudi Jon. Da je Anja rojena v znamenju ribice in ima tudi zato veliko ustvarjalnih talentov – celo njene torte so lepo oblikovane. Da je Jurij vodnar – vztrajen in velikopotezen. In da je oče rojen v znamenju bika. »Ker nisem vraževeren, tudi v to ne verjamem,« je dejal oče Miran; Anja pa je dodala, da je kljub temu trmast kot bik. Brez trme verjetno ne bi prišel do olimpijade in ne bi z jadrnico obplul sveta. Nona Verena vse to posluša, a komentarje zadrži zase.
