Dolgoživost in večno življenje
Človek strašansko rad živi, čeprav je edina vrsta, ki dela samomore in umira v nesmiselnih vojnah, v katerih izgine na tisoče in celo milijone ljudi. V neki francoski anketi so spraševali ljudi, kako dolgo bi želeli živeti. Večina je odgovorila „več kot 100 let“, nekateri so navedli celo 160 let. Pri tem ni bilo razlik po spolu ali starosti.
Minljivost življenja so obžalovali pisatelji in drugi umetniki. Denimo naš Prešeren je napisal pesem Memento mori. Nesmrten ali vsaj dolgo mlad človek je arhetip številnih pravljic in leposlovnih del. Nesmrtna so tudi bitja v religijah, denimo angeli in svetniki, nič manj vragi in Satan ter verne duše. Slika Doriana Graya in Goethejev Faust nista edina dokaza hrepenenja po večnosti. V pravljici Studenec mladosti je stari drvar odkril studenec in po vsakem požirku iz njega se je za nekaj let pomladil. Domov se je vrnil kot mladenič. Zatem je tudi njegova stara žena odšla k studencu, a se ni vrnila. Drvar jo je šel iskat in ob studencu našel – dojenčka.
V antičnih zgodbah je bilo večno življenje privilegij bogov. V babilonskem epu Gilgameš piše: »Ko so bogovi ustvarili ljudi, so jim namenili smrt, sebi pa pripisali večno življenje.« Ahil, junak trojanske vojne, bi živel večno, če ne bi imel ranljivo peto. Njegova mati boginja Thetis mu je hotela podariti nesmrtnost tako, da ga je potopila v čarobno reko Styk, držala pa ga je za peto, ki je zato voda ni oblila. Tja pa ga je zadela puščica in zatem je umrl.
Pomlajevanje ali večno življenje je tudi priljubljena tema sodobne znanstvene fantastike. Isaac Asimov je opisal samostan visoko v Tibetu, v katerem menihi niso umirali. Skupina Američanov se je priselila tja, a ko se je vrnila v zahodni svet, čarovnija ni več delovala,
Mnogi avtorji opisujejo vesoljska potovanja, s katerih se astronavti zaradi skrajšanja časa vračajo mlajši, kot so bili (napačna interpretacija Einsteinove teorije), preden so poleteli na pot. Sicer pa naj bi na tujih svetovih že zdavnaj odkrili skrivnost podaljševanja življenja. V Huxlijevem romanu Pogumni novi svet se na prihodnji Zemlji ljudje ne starajo več, smrt prihaja nenadoma kot pri vampirjih, ko jih obsije sonce.
Podaljševanje življenja pa je včasih prikazano kot greh, kot nekaj nenaravnega in pogubnega. Večni leteči Holandec je nesrečen in si želi umreti, Faust pa mora prodati dušo hudiču, da bi ostal mlad. V pravljicah ne umirajo le čarovnice in vampirji, te je vendarle mogoče pokončati s kolom iz hrastovega lesa.
Tudi biblijski očaki naj bi izjemno dolgo živeli. Metuzalem naj bi tlačil zemljo kar 969 let, a je bolj verjetna napaka pri prevajanju, ker so Izraelci uporabljali Lunin koledar.
Po mnenju določenih »zgodovinarjih« naj bi bog podaril ljudem večno življenje, ker pa je človek grešil, ga je skrajšal na 500 in nato na 120 let. V kitajskih in japonskih starih knjigah piše, da so njihovi kralji vladali več kot 100 let. Tudi srbski kraljevič Marko in njegov šarec naj bi živela več kot 100 let.
Poprečna starost, ki jo doseže zdajšnji prebivalec Zemlje, je 75 let, pri čemer ženske živijo nekaj let dlje kot moški. Dokazano najstarejša oseba je bila Jaenne Calment (1875-1997) iz Arlesa v Franciji, ki je dočakala 122 let. Tudi na stara leta je bila izjemno duhovita. Na novinarjevo vprašanje, koliko gub ima, je odgovorila: »Imam eno samo gubo in na njej sedim.«
Recept za dolgoživost?
Na dolžino življenja vplivajo mnogi in zelo različni dejavniki; to so spol, rasa, geografska lega, socio-ekonomsko stanje in poklic.
Švedi živijo dlje kot Nigerijci, Judje dlje kot Američani, bogataši dlje kot reveži, profesorji in politiki dlje kot menedžerji. Od kod razlike? Poprečna starost ljudi je 76 let, a se daljša. Najpomembnejši razlog staranja so procesi znotraj celic, ki propadajo in jih ne nadomeščajo nove celice; pomemben je tudi vpliv stresov in frustracij ter motivacije in volje do življenja. Viktor Frankl je dejal, da so v koncentracijskih taboriščih umirali predvsem tisti, ki so izgubili upanje, da bodo preživeli. Zanimiv rezultat je dal tudi naslednji eksperiment. Podgane so pustili v vodi v akvariju, dokler se niso utopile. Drugi skupini pa so na steno projicirali obalo in ta skupina je živela dlje - kot da bi jim pogled na obalo zbujal upanje, da bodo preživele.
Eden od vzrokov dolgoživosti so ustrezni geni. Opažamo, kako se v generacijah sorodnikov pojavlja bodisi dolgo bodisi kratko življenje. Z geni so morda povezane tudi rasne razlike. Ker pa na Japonskem živijo ljudje dlje kot njihovi rojaki v Ameriki, ne moremo izključiti dodatnega vpliva prehrane in drugačnih življenjskih razmer. Vendar naj bi skupina Masašija Tanake odkrila gen za visoko starost, ki je pri japonskih stoletnikih še enkrat pogostejši kot pri drugih Japoncih. Ta gen je v celičnih mitohondrijih, ki vplivajo na sproščanje energije in na metabolizem.
Živali imajo krajšo življenjsko dobo, razen nekaterih ptic. Zajec dočaka samo 6 let, krava 30 let, celo naš „sorodnik“ šimpanz živi skromnih 20 let. Slon živi 70 let, nekatere ujede pa več kot 100 let, orel, denimo, živi 104 leta.
Človekova življenjska doba se je v zadnjem stoletju zelo podaljšala zaradi boljše higiene in zdravstvene oskrbe. Nekateri znanstveniki ugibajo, kakšna bi bila, če bi jo posamezniki ali vrste lahko dosegle v najbolj ugodnih razmerah. Za človeka naj bi bila 120 let, morda celo 170 let. Do tako visoke številke so prišli na podlagi odvisnosti življenjske dobe od dobe rasti, ki je pri ljudeh dolga.
Pračlovek je le izjemoma dočakal 40 let, človek v srednjemu veku pa 50 let. Domnevajo, da bo človek v prihodnosti živel 160 let, večnega življenja pa bržčas ne bomo odkrili. Preveliko število starcev bi ali bo imelo hude socialne posledice - od pomanjkanja delovnih mest do preobremenjenosti zdravstvene službe. Najbrž pa bo visoka starost postala privilegij bogatih in vplivnih ljudi.
Različna življenjska doba posameznih vrst se ni pojavila brez razloga. Bila je potrebna za ohranitev in reprodukcijo vrste. Živali, ki se počasi razmnožujejo, imajo na splošno daljše življenje kot vrste, ki se hitro razmnožujejo. Poleg vrstnih in rasnih razlik lahko zaključimo, da je življenjska doba posameznika odvisna od dednih zasnov, specifičnega okolja in celo srečnih ali nesrečnih naključij.
