Poletje prihaja
Pomlad se je razcvetela v vsem svojem razkošju. Vleče me ven na travnik iskat drobno cvetje, prisluhnit šelestenju brez in pesmi ptic, na vrt med rododendrone vseh barv s popolnimi cvetovi. Zajamem ga v dlan, krvavo rdeč cvet, in mi v njej ostane. Zanj je konec pomladi, jutri bo ležal na tleh z rjavimi robovi.
Saj bo spet pomlad, spet se bo razbohotil rododendron, spet bo moj vrt nebesno moder od neštetih spominčic. Jo bom dočakala? V svojem naslednjem življenju bom cvetica. Vsako zimo bom čakala pomlad, da bom nastavila cvetove vsem, majhnim in velikim, da bom čutila njihovo ljubezen, da me bodo božale njihove ročice in pogledi teh in onih.
Vse življenje hrepenim po tem, da bi me imeli ljudje radi. Morda je za to krivo moje otroštvo, ko sem kot enoletni otrok brez očeta celo leto preživela v bližnji bolnišnici, ker so tam imeli mleko, ob pohabljeni sestrici, posthumnici, ki sta ji bili posvečeni vsa mamina ljubezen in bolečina, ob meni, debelušni in zdravi deklici, ki je bila na toplem in je bila sita, ki se je lahko igrala in tekala iz sobe v sobo.
Zakaj mi je prišlo to danes na misel? Včeraj sem se poslavljala od ekipe, s katero sem ne samo delala, ampak živela osem let. Ljudem okoli sebe sem razdala vse, svojo energijo, svoje znanje, svoje izkušnje, svoj čas, dolge nočne ure, ko sem uresničevala svoje sanje, svoje misli, včasih tudi za svoj denar. V sobi, polni ljudi, sem začutila sovraštvo in zadovoljstvo ob tem, da odločajo drugače, kot menijo, da bi odločila jaz, ne vedoč, da dejansko škodijo tistemu, ki me bo nasledil. Kaj je v meni, da sprožam sovraštvo pri ljudeh, da se me ogibajo in me skušajo načrtno prizadeti?
Srečujem človeka, ki ga morda nimajo vsi radi, ga pa vsi sprejemajo, iščejo, častijo, povsod vabijo, mu dajejo pomembne funkcije, ker nikoli nikomur ne ugovarja, ker je vedno prijazen in zelo nesrečen, če ga hočem potegniti iz luknje, kjer se skriva, ki nikoli nikomur ne pove, kaj si o njem misli. Zavidam mu, kadar začutim, da me ljudje ne marajo. Očitno preveč kažem na njihove napake. Imam pravico do tega?
Julija grem z vnuki na morje. Neizmerno se veselim, da bodo ves teden z menoj, majhni in veliki, veseli, da smo skupaj, da bom obdana z otroki, ki jim ni mar za to, kako sem videti in kaj počnem, ki me imajo radi samo zato, ker sem njihova babica, in jaz presrečna, da bodo okoli mene celih sedem dni.
Kako sem neskromna. Rada bi vso ljubezen tega sveta, in vendar jih je toliko ob meni, ki me imajo radi. Zbogom, prijatelji in sodelavci, v dobrem in slabem! Pa brez zamere.
