Kako z vnukom govoriti o smrti?
Z VNUKI
Vsak otrok se prej ali slej sreča s smrtjo, občutki izgube in žalosti. To je neizogibno. Toda kako naj z vnukom govorimo o umiranju in smrti, da mu ne vzbudimo strahu in napačnih predstav?
Otrok se s smrtjo sreča prej, kot si mislimo. Vidi povoženo žival, poginulo ptico, mrtvo čebelo in občuti mešanico radovednosti ter odpora. Ko pa posluša pravljice, ki pripovedujejo o smrti in sirotici, ki ostane sama na svetu, občuti močan strah pred tem, da bi ostal zapuščen še sam. Smrt v družini ga torej ne pretrese zato, ker bi prvič slišal za smrt, ampak zaradi močnih čustev, ki ga preplavijo in jim ni kos. Dodatno se prestraši, ko vidi odrasle, ki so mu bili vedno trdna opora, močno prizadete, ker jokajo in so žalostni. Zamajejo se mu tla pod nogami. To pa ne pomeni, da bi morali svojo žalost pred otrokom skrivati. Saj žalosti pred njim tako ali tako ne moremo skriti, ker izjemno dobro občuti že najmanjše spremembe razpoloženja najdražjih. Nujno je le, da se z njim pogovorimo. Če ne bomo spregovorili, ga bo še bolj strah. Pogovor mu pomaga ohraniti občutek varnosti. Kaj mu povemo, pa je odvisno od otrokove starosti.
Kaj reči?
Ni lahko z otrokom govoriti o smrti, še posebno ne, ko smo sami prizadeti in imamo kup opravkov, povezanih s smrtjo bližnjega. Vendar je pomembno, da se pogovorimo in smo povsem iskreni. Ni treba dolgoveziti. Povejmo le, kaj se je zgodilo in kako se počutimo. To mu podari dovoljenje, da se enako počuti tudi sam, in ga poveže z odraslimi v družini. Ne recimo mu, da je umrli odšel na zadnjo pot, da nas je zapustil, da je za vedno zaspal, da je šel nekam, kjer mu je bolje, ali da nas gleda iz nebes. Te besede so tolažeče za odraslega, otroci pa jih razumejo dobesedno. Babica je torej mislila samo nase in odšla (v toplice?), očka ga je zapustil (je pri drugem otroku?), dedek ga bo videl iz nebes, če bo vzel čokoladni piškot. S takimi besedami v otroku povečujemo strah pa tudi jezo na umrlega. Bolje je biti kratek in realen: umrli preneha dihati, se premikati, misliti in govoriti. Ne živi več. Nato otroku pustimo, da besede premelje in oblikuje vprašanje.
Pa vas bo razumel? Za otroka, starega do dveh ali treh let, smrt pomeni predvsem odsotnost in ločitev. Od tretjega do osmega leta že razume, da umrli ne živi več, vendar misli, da je to samo začasno. Zato se na smrt odzove manj čustveno kot starejši otrok. Šele po osmem letu začne razumeti, da gre za nepovrnljiv dogodek. Približno pri desetih letih pa začne razmišljati, da bo smrt neizogibno doletela tudi njega samega. Pri tej starosti se začne močno bati smrti.
Tudi otrok žaluje
Otrok pri najbližjih dobi vzor, kako sprejeti smrt in občutke izgube. In prav v najtežjih, čustveno najbolj intenzivnih trenutkih je naš vzor zanj najpomembnejši. Tako se uči, kako ravnati s svojimi čustvi, skrbmi in strahovi. Zato je zelo pomembno, da ga vključimo v družinsko žalovanje in tudi v pogrebne slovesnosti, saj tudi otroku pomagajo, da se poslovi od umrlega. Dobro pa je vedeti, da otroci žalujejo nekoliko drugače. Majhen otrok je lahko zelo žalosten, ko umre dedek, vendar bo vprašal, čemu joče babica. Sposobnost vživljanja v drugega se mu šele razvija. Otroška posebnost je tudi, da njegova potrtost ni stalna kot pri odraslem, ampak valuje. Vmes se pojavljajo obdobja, ko povsem pozabi na žalost in se igra, celo smeji. Nato je spet žalosten. Ne grajajmo ga zaradi srečnih obdobij, ker bi mu to dalo napačno sporočilo. Naj ohrani stik s svojimi pristnimi občutji. Morda pa bi se lahko tudi mi učili od njega, kako naj si pomagamo iz brezna potrtosti nazaj v življenje ...
