Pomoč vnuku pri šolskem delu
Vsi si želimo, da bi vnuku v šoli dobro šlo. Kadar se mu zatakne ali kadar se nam zdi, da dela ne zmore sam, bi mu pomagali. Kdaj je prav, da mu pomagamo, ko pa bi moral svoje šolsko delo opravljati samostojno?
Odgovor je v razmisleku, čemu otrok potrebuje pomoč. Najmlajši šolarji potrebujejo na primer spodbudo, da vadijo branje. Če torej z zanimanjem poslušate, ko vam glasno bere, ste na pravi poti. Spodbujate ga tudi tako, da mu berete vi. Ali pa berete z njim slikopise. Zabavno je tudi izmenično branje.
Vaša pomoč je koristna tudi, kadar mora vnuk nadomestiti izostanek od pouka zaradi bolezni. Prepisovanje snovi v zvezek naj opravi sam, vi pa preverite, ali je snov tudi razumel in je prebral tudi tisto, kar piše v učbeniku in delovnem zvezku. Spodbujajte ga, da glasno obnovi, kar je prepisal in prebral. Ker snovi ni poslušal v šoli, jo teže pomni in slabše razume. Obnavljanje z lastnimi besedami mu pomaga razumeti in pomniti.
Obnavljanje snovi
Dobrodošla je tudi pomoč pri ponavljanju šolske snovi, ko vnuka poslušate, kimate in pogledujete v zvezek. Tudi poslušanje priprave na govorni nastop je koristno. Pazite pa, kako se ob poslušanju odzivate. Ne prekinjajte ga z zahtevami, da pove takoj prav vse podrobnosti. To je bolje storiti na koncu. In nikar ne zahtevajte, da ponavlja v nedogled, dokler ne bo vse brezhibno popolno – po vaših merilih. Prav je tudi, da pobuda za skupno ponavljanje ne pride (le) od vas. Vmesni cilj je, da vas bo vnuk prosil za poslušanje, ne vi njega, končni cilj pa, da bo ponavljal brez vas.
Kaj pa pisanje domačih nalog? Te bi moral otrok pisati sam. Pomagajte mu le, če opazite, da snovi ne razume. Ko mu pomagate pri razlagi, bodite previdni. Nikar z razlago ne širite snovi, ker vi o njej veste več, kot je povedal učitelj in piše v učbeniku. Učna snov je skrbno pretehtana tako, da jo zmore povprečni učenec na določeni stopnji v določenem časovnem okviru. Če pa opazite, da vnuk pogosto ne razume snovi, na to opozorite njegove starše. Njihova naloga je, da se posvetujejo z učiteljem in skupaj poiščejo vzroke.
Če vnuka varujete dnevno, če prihaja k vam po pouku, mu v dogovoru z njegovimi starši določite čas in prostor za domače naloge. Redna rutina prostora in časa mu pomaga, da se nauči šolsko delo opraviti sproti, brez odlašanja, osredotočeno in v najkrajšem času. Zahtevajte, da ob tem nima prižganega telefona, računalnika, glasbe, televizije in drugih motilcev zbranosti. Uredite tako, da ga bo takoj po nalogah čakalo nekaj prijetnega, igra na prostem, kosilo, druženje s prijatelji ..., ker to skrajša zavlačevanje pisanja nalog.
Krepite samostojnost in samozavest
Na najobčutljivejšem terenu pa smo, ko šolar pripravlja govorno vajo, šolski plakat, referat, nalogo za šolsko tekmovanje ... To delo presega redni program. Pričakuje se, da bo otrok radoveden, da bo sam poiskal informacije in se znašel. Težava pa je, da otroci nimajo pregleda nad možnimi viri niti celostnega pogleda na izbrano temo. Vi pa ga imate. Tako se zgodi, da začnejo stari starši za vnuka iskati podatke na spletu, v knjižnici, arhivu ... Toda vnuku prav zares ne koristi, če dobi vse na krožniku. Poleg tega obstaja velika verjetnost, da boste njegovo temo preveč poglobili. Kako pa mu smete pomagati? Pokažite iskreno zanimanje za njegovo delo. Pogovarjate se z njim, sprašujte ga, kaj je že odkril, in le tu in tam namignite, kje bi lahko še kaj našel. On naj bo Sherlock Holmes, vi pa njegov Watson. Če vnuk dela plakat, naj on piše in lepi, vi pa lahko morda izrezujete sličice. Če dela herbarij, pojdite z njim iskat cvetje, pomagajte mu ga sproti spravljati, več pa ne. Ne dajajte mu predlogov, kako bi vi njegovo delo izboljšali. Seveda bi potem dobil boljšo oceno, toda otrok se globoko v sebi prav dobro zaveda, da je ni prislužil sam, in to mu ne pomaga krepiti samostojnosti in samozavesti niti občutka kompetentnosti. Ravno to pa je tisto, pri čemer je pomoč starih staršev pri šolskem delu najdragocenejša.
