Na premoženjska in druga pravna vprašanja odgovarja mag. Janez Tekavc

Na premoženjska in druga pravna vprašanja odgovarja:
Janez Tekavc

Dobro je vedeti | mar. '19

SPORAZUMNA RAZVEZA

Bralka je že dolgo poročena. V zadnjih letih z možem resno razmišljata o ločitvi, že nekaj let tudi več ne živita skupaj. Dosegla sta dogovor, da se sporazumno razideta.

Pri sporazumni razvezi se zakonca sporazumeta, da se bosta razvezala, in navadno tudi sporazumno razdelita premoženje in skleneta dogovor o vzgoji in varstvu otrok. Ta je potreben, če so otroci še mladoletni ali če je nad njimi podaljšana roditeljska pravica zaradi nezmožnosti, da bi sami skrbeli zase.

Zakonca se dogovorita o delitvi skupnega premoženja tako, da pri notarju skleneta dogovor, v katerem najprej navedeta, kaj predstavlja skupno premoženje in nato komu kaj pripada. Skupno premoženje je vse, kar sta ustvarila v času trajanja zveze, ne glede na to, kdo je imel večje ali manjše dohodke. Domneva se, da sta k skupnemu premoženju prispevala po enakih deležih, in sta upravičena, da se temu primerno razdeli premoženje. Lahko pa to razmerje določita tudi drugače, tako da eden od njiju prejme več ali pa na primer eden obdrži nepremičnino v celoti in drugemu izplača njegov delež v denarju. Delitev premoženja ni predmet posebne obdavčitve, tako da imata le strošek notarske storitve in strošek raznih vpisov v zemljiško knjigo oziroma v druge uradne registre (na primer register motornih vozil, če se spremeni lastništvo avtomobila).

Potem ko skleneta pogodbo o delitvi skupnega premoženja, lahko vložita predlog za sporazumno razvezo. V predlogu je treba navesti osebne podatke ter podatke o tem, kdaj in kje je bila sklenjena zakonska zveza, in o morebitnih skupnih otrocih. Predlogu priložita tudi sporazum o delitvi premoženja. Na podlagi prejetega predloga sodišče najprej napoti zakonca na svetovalni razgovor na center za socialno delo. Razgovor je pomemben predvsem v primeru, če obstajajo še mladoletni otroci. O razgovoru svetovalni delavec napiše poročilo sodišču, nato sodišče po prejemu poročila nadaljuje postopek razveze.

Sodišče povabi zakonca na obravnavo, kjer ju po potrebi zasliši o tem, ali je zakonska zveza nevzdržna oziroma je sama po sebi prenehala. Navadno je ta del le formalne narave, ker za potrebe razveze ni treba ugotavljati krivde oziroma kdo je povzročil, da zakonske zveze ni več oziroma je nevzdržna. Zadostuje že trditev, da je to tako. Če je premoženje razdeljeno in ni otrok, za katere bi bilo treba skrbeti, sodišče s sodbo razveže zakonsko zvezo in tako se postopek konča.

Če pa so med zakoncema sporna vprašanja, sodišče kljub temu lahko razveže zakonsko zvezo ter nato s sodbo odloči tudi glede spornih vprašanj, na primer glede preživninske obveznosti do otrok, delitve še nerazdeljenega premoženja in podobno. V tem primeru ne gre več za sporazumno razvezo, pač pa razvezo na podlagi tožbe.

Če zakoncema ne uspe doseči sporazuma glede razveze, delitve premoženja ter vzgoje in varstva otrok, lahko kateri koli zakonec s tožbo zahteva razvezo in delitev premoženja ter odločitev o vzgoji in varstvu otrok ter preživnini za otroke. Razlika med sporazumno razvezo in razvezo na podlagi tožbe je predvsem v tem, da v tem primeru o ključnih vprašanjih odloči sodišče s sodbo, ne več zakonca s sporazumom. Sodišče tako razdeli skupno premoženje, odloči o tem, pri kom bodo otroci, kako bodo potekali stiki in kolikšna bo preživnina, ter tudi o tem, da se zakonska zveza razveže. Tistemu, ki predlaga razvezo, tudi v primeru tožbe ni treba dokazovati krivde drugega zakonca niti ni treba predložiti dokazov o nevzdržnosti in odtujenosti, na primer poročila detektiva, pač pa zadostuje že trditev o tem, da zakonske zveze dejansko ni več oziroma je ta nevzdržna. Pojem nevzdržnosti je zelo širok, lahko gre za fizično ali psihično nasilje v zakonu ali trajno odtujenost med zakoncema ipd.

Ključno je predvsem, da si bivša zakonca po razvezi organizirata življenje tako, da dejansko lahko živita ločeno in samostojno. Če po razvezi ostaneta v istem stanovanju, ker se nihče od njiju ne želi ali ne zmore odseliti, lahko pride do konfliktov. Neprijeten je tudi položaj, ko se eden od bivših zakoncev odseli iz skupnega stanovanja, vendar še naprej ostane solastnik, ker se jima ni uspelo dogovoriti za izplačilo in prevzem celotnega lastniškega deleža ali ker ga zakonec, ki ostane v stanovanju, ne more izplačati. V tem primeru je bivši zakonec, ki je solastnik in drugemu prepušča uporabo celotnega stanovanja, upravičen do najemnine za svoj del stanovanja, hkrati pa je dolžan kriti stroške investicijskega vzdrževanja stanovanja in večstanovanjske hiše, v kateri to stanovanje je, vse to pa lahko pripelje do neprijetnosti. Če je mogoče, je najbolje, da se premoženje razdeli tako, da posamezni deli premoženja postanejo last izključno enega izmed bivših zakoncev.

SVETOVALNI TELEFON:

Odvetnik Janez Tekavc odgovarja na premoženjska in druga pravna vprašanja (razen pokojninsko-invalidskih) bralcev Vzajemnosti tudi po telefonu. Pokličite ga v torek, 12. in 19. marca, med 14. in 16. uro na telefonsko številko 01 530 78 53.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media