Leopold Mozart, glasbenik, menedžer in človek

Zgodbe | jul. '19

Leopold Mozart

Salzburg, po naše Solnograd, je tesno povezan z Wolfgangom Amadeusom Mozartom, ki je tu preživljal otroštvo in stopil na glasbeno pot. Vendar najslavnejši član družine Mozart ni edini, ki žanje občudovanje ljubiteljev glasbe. Letos se je Salzburg poklonil njegovemu očetu Johannu Georgu Leopoldu, možu, v katerem korenini sinov uspeh.

 Leopolda Mozarta se je predvsem po zaslugi filma Amadeus prijel nezaslužen sloves tiranskega in manipulativnega očeta čudežno nadarjenega sina. V čisto drugačni luči pa njegovo življenje, delo in osebnost osvetljuje razstava, ki so jo v Salzburgu odprli ob 300. obletnici njegovega rojstva. Razstava Leopold Mozart (1719–1787): Glasbenik – menedžer – človek razkriva violinista, plesnega mojstra, skladatelja, zelo uspešnega glasbenega pedagoga, odličnega dopisovalca z dobrimi zvezami po vsej Evropi, prostozidarja, razsvetljenca, zbiralca lepih predmetov, ljubitelja različnih zvrsti umetnosti, še zlasti gledališča, in tudi skrbnega očeta ter najboljšega menedžerja glasbeno nadarjenega sina.

Družina Mozart

Dr. Johannes Honsig-Erlenburg, predsednik Mozarteuma, pod katerega spadajo Univerza Mozarteum, dvorana Mozarteum in Mednarodna fundacija Mozarteum, ki je botrovala omenjeni razstavi, opozarja, da je tudi prepričanje o »čudežnem uspehu« Mozartovih napačno. »Nobenega čudeža ni bilo. Realnost sta bila trdo delo in skrbno načrtovanje nastopov pred pomembnimi osebnostmi tedanje Evrope, za kar so bila nujna naporna potovanja,« poudarja predsednik organizacije, ki skrbi tudi za oba Mozartova solnograška muzeja – Mozartovo rojstno hišo na Getreidegasse in družinsko hišo na Makartplatzu. V zadnjo so se Mozartovi preselili, ko so si zaradi Leopoldove uspešne glasbene kariere finančno opomogli. Novo bivališče je imelo kar osem prostornih in svetlih sob, med njimi tudi nekdanjo plesno dvorano, v kateri je Leopold poučeval glasbo. Razstavi dajejo poseben čar ravno ti prostori, v katerih so še ohranjeni nekateri drobni domači predmeti slavne družine.

Lastno ustvarjanje podredil sinovemu

Johann Georg Leopold Mozart ni bil rojen Salzburžan. Leta 1736 je pripotoval v cerkveno kneževino Salzburg iz Augsburga v Nemčiji na študij teologije, ki ga je sčasoma opustil in se uveljavil kot nadarjen violinist v orkestru salzburškega nadškofa, nato pa postal njegov dvorni skladatelj. Napisal je na stotine del, nabožnih in posvetnih, serenad, oratorijev, simfonij, kvartetov, instrumentalnih in vokalnih skladb za različna glasbila in različne priložnosti, tudi za gledališče. Mnenja, kako dober skladatelj je bil, se delijo, a v svojem času je bil uspešen in to je neizpodbitno – bil je tako velik, da je prepoznal sinovo skladateljsko veličino in ji podredil lastno ustvarjanje, ko ga je sin prerasel.
Leopold Mozart je glasbo tudi poučeval. Leta 1756 je napisal violinski učbenik Temeljni principi igranja violine (Versuch einer gründlichen Violinschule). Hitro je bil preveden v številne jezike, Leopoldovo slavo pa je ponesel po vsej Evropi, tudi v cesarsko Rusijo. Delo je veljalo ob svojem času za najboljšo metodo učenja violine, mnogokrat je bilo ponatisnjeno in ga cenijo še danes. Tudi na naših tleh je bilo znano, saj se je izvod prve izdaje ohranil v knjižnici Glavarjevega beneficiata Jožefa Tomelja v Komendi. Prva izdaja učbenika in številne originalne Leopoldove partiture so na ogled na razstavi, ki bo odprta do 9. februarja prihodnje leto.

Razstava je v Mozartovi hiši na Makartplatz.

Poleg njih pogled pritegnejo portreti kroga družine, sorodnikov, prijateljev in podpornikov. Med njimi izstopa veliki družinski portret, ki prikazuje očeta Leopolda med poučevanjem Wolfganga Amadeusa in njegove sestre Marie Anne, ki so jo doma klicali Nannerl, vrhunske pianistke. Ker je bila deklica, ji ni bila namenjena pot profesionalne glasbenice. Družinski portret, ta velja za najvernejšo podobo Wolfganga Amadeusa, dopolnjuje slika v sliki s podobo tedaj že umrle matere in žene Anne Marie, rojene Pertl.

Razstavljeni so tudi glasbila in številna Leopoldova pisma ter dnevniki s poti, za katere ocenjujejo, da imajo poleg glasbenozgodovinske tudi literarno vrednost, ter drugi dokumenti, ki pričajo, kako odlično organiziran, razgledan, dobro povezan in sistematičen je bil. Tudi zato je družina od glasbe živela dobro, kar dokazuje razstava in tako ruši še en mit – da je bila družina Mozart revna. In tudi ni res, da je bila očetova hiša za mladega Wolfganga Amadeusa utesnjujoča. Nasprotno, dajala mu je gostoljubno in spodbudno okolje, ki mu je omogočilo poln glasbeni razvoj. Mozartovi so v svojem domu prirejali številna družabna srečanja, družina pa se je znala poveseliti, tudi kadar ni bilo družbe, o čemer pričajo poslikane tarče, v katere so streljali za razvedrilo. Poslikave na njih so baročno žgečkljive, za sedanji okus nespodobne – toda tudi to je del prešerne ustvarjalne razkošnosti, ki jo občudujemo v glasbi družine Mozart.

 Maja Črepinšek


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media