Bodimo vzor sočutja
Z VNUKI
Sočutje je dragocena vrlina, ki jo cenimo pri vsakem človeku – pri partnerju, prijatelju, družinskem članu, sosedu, sodelavcu. Sočutni ljudje nam polepšajo dan in napolnijo srce. Vsi smo radi v njihovi družbi. Naučite vnuka, kako biti sočuten.
Na vnukovo vzgojo lahko pomembno vplivate, če mu s svojim ravnanjem kažete vrline, ki jih cenite. Mednje spada tudi sočutje. V sodobnem času, ki časti osredotočanje nase, na svoje cilje, videz, materialne dobrine, v času, ko osredotočenost nase podpihuje celotna kultura potrošništva, ni lahko privzgajati sočutja. Toda otroci so bistri in opazijo marsikaj. Tudi to, da imajo zaradi sočutnega in prijaznega vedenja več prijateljev, da so med vrstniki bolj priljubljeni, med odraslimi pa bolj cenjeni. Kateri otrok si tega ne bi želel?
Vzgoja sočutnega otroka ni preprosta, ker sočutja ni mogoče privzgajati s pridiganjem. Treba ga je doživeti, najbolje na lastni koži, in to velja tudi za otroka. Zato poskrbite, da bo vnuk opazil vaša dejanja sočutnosti. Če je le mogoče, naj bo pri vašem sočutnem dejanju soudeležen kot vaš pomočnik. Lahko vas spremlja, ko odnesete k bolni sosedi krožnik enolončnice. Sorodniku v bolnišnici lahko nariše risbico. Naj vidi, kako po stopnicah pomagate človeku, ki težko hodi. Svoja sočutna dejanja nato še podkrepite z nekaj besedami, s katerimi izrazite empatijo in vnuku pojasnite, čemu ste prijazno dejanje storili. Ne gre za samohvalo, ampak za ubesedenje razlogov in tudi občutkov, ki so vas pri tem prevevali – sočutje in zadovoljstvo, ker ste storili nekaj, kar je prav. Majhni otroci vsega tega sami še ne opazijo, ker ne izhaja iz njihovih življenjskih izkušenj. Njihov razvoj je naravnan tako, da so še usmerjeni predvsem nase. Ne morejo razumeti, čemu je pomembno, da se ustavite za nekaj minut in prijazno poklepetate s sosedom, ki je zelo osamljen, ko pa to ni zabavno. Kar nekaj let traja, preden razvijejo empatijo, in še več, preden ponotranjijo sočutno vedenje. Kljub temu pa ni niti eno samo prijazno dejanje, ki ste ga storili v vnukovi družbi, izgubljeno. Nekega dne ga bo, tedaj morda že odraslega, nenadoma preplavil spomin na vas in mu osmislil življenjsko lekcijo sočutja, ki ste mu jo posredovali. Zelo verjetno ga bo spomin na vas spodbudil, da bo tudi sam storil nekaj prijaznega. Ne pravijo zaman, da je sočutje darilo, ki ga prejemamo tudi še dolgo potem, ko smo ga že dali.
Tudi predpraznični čas ob koncu leta je odlična priložnost za učne ure sočutja. Vnuk vam lahko pomaga izdelovati voščilnice, ki jih boste naslovili na tiste, ki sočutje najbolj potrebujejo. Lahko pa bi skupaj z njim obiskali osamljene ali bolne in jim izročili »voščilnico« v obliki vrečice domačih piškotov, ki jih spečete z vnukovo pomočjo. Tudi sočutje do ptic, ki si pozimi težko najdejo hrano, šteje. Ali bi poskusili z vnukovo pomočjo zanje izdelati ptičjo pogačo?
Družinska povezanost
Ko privzgajamo sočutje, majhna, vendar stalna dejanja, ki jih vtkemo v vsakdanje družinsko življenje, štejejo več kot enkratna, čeprav so velika. Za otroka je tudi pomembno, da je sočutja deležen sam, na primer, ko mu popihate koleno, kadar pade. Pri tem bodite pozorni na razliko med sočutjem in smiljenjem. Sočutenje naj ne vsebuje elementa smiljenja, saj otroku (ali komurkoli drugemu) ne pomagamo, če se nam smili, še manj, če ga spodbujamo, da se smili samemu sebi. Pomagamo mu, ko ga sprejmemo, ko mu damo pravico do njegovih pristnih občutkov, pa čeprav neprijetnih, ko mu pokažemo, da nam je zanj mar, da nam je mar tudi za njegovo bolečino in jezo, da smo se pripravljeni postaviti v njegovo kožo, tudi kadar mu ni prijetno.
Na vnuka vpliva tudi, kar dobrega storite za svoje najbližje, svojega partnerja in vnukove starše. Dejanja družinske prijaznosti, ki jih vnuk vsrkava, nekega dne iz njega naredijo boljšega partnerja.
Ko vnuk odrašča, bo svoje vzore iskal tudi drugje, ne le v družini. Zato je modro zgodaj začeti vzgajati sočutje, hkrati pa poskrbeti, da tudi zunaj družine soustvarjamo okolje, ki deluje sočutno. To lahko spodbujamo tudi tako, da se aktivno udeležujemo dobrodelnih dejavnosti, ki jih organizira vnukov vrtec ali šola. Marsikje v predprazničnem času organizirajo zbiranje prostovoljnih prispevkov za dobrodelne namene v zameno za drobne likovne izdelke, ki so jih ustvarili otroci. Prispevki so finančno majhni, vzgojni učinek pa je lahko velik. Tudi s takimi dejanji ustvarjamo ščit, ki vnuka varuje pred sporočili sebičnosti in brezobzirne tekmovalnosti sodobnega sveta. Z večjim vnukom se lahko tudi pogovarjate o pomenu sočutja in vplivu, ki ga ima prijazno dejanje na drugega človeka, družbo in celo na ves svet. Že res, da je sočutno dejanje enega samega človeka kot zamah metuljevih kril, a če metulj s krili zamahne v Pekingu ...
