Samozavesten vnuk
Samozavestnim otrokom je marsikaj lažje. Pogumnejše se lotijo novih nalog, saj verjamejo, da jih bodo zmogli. Ob neuspehu dalj časa vztrajajo, zato pridobijo več izkušenj, se več naučijo in več dosežejo. Lažje prenesejo poraze. Kako lahko pomagate vnuku graditi samozavest?
Nekoč je veljalo, da se otrok ne sme hvaliti, da se ne bodo prevzeli. Potem je veljalo, da jih je treba kar naprej hvaliti, da bodo čim bolj samozavestni. Toda nobena skrajnost ni dobra. Vsi poznamo koga, ki ni dovolj samozavesten, da bi se znal primerno ceniti, in vsi poznamo koga, ki je še preveč samozavesten in pričakuje, da ga bomo hvalili že za vsakdanja opravila in majhne dosežke. In ko tega ne dobi, je prizadet in užaljen.
Začne se že pri čisto majhnem vnuku, ki vas navduši, ko sestavi dve kocki, ko pomaha papa, ko shodi … Njegovi dosežki vas lahko povsem prevzamejo, da mu navdušeni nad čudežem razvoja zaploskate. Dotaknejo se vas tudi zato, ker vzbudijo spomine na čas, ko so enako dosegli vaši otroci. Seveda pohvalite vnuka, pokažite mu veselje nad njegovim dosežkom, a nikar pretirano. Že majhni otroci se lahko počutijo ogoljufane zaradi neprimerne ali neiskreno napihnjene pohvale. Občutljivi otroci lahko zaradi pretirane pohvale postanejo celo plašni, saj se bojijo, da vas bodo razočarali, če jim ne uspe. Vaš namen pa je pomagati vzgojiti vnuka, ki se ne bo bal poskusiti česa novega, pa čeprav ne bo doživel uspeha kar takoj. Zato je še pomembnejše kot ploskanje ob uspehu vnuka naučiti, kako naj sprejme neuspeh in kako naj vztraja v ponovnem poskušanju.
Bodite mu vzor, kako vztrajati ob neuspehu. Če začne dedek grdo bentiti vsakič, ko se ponesreči zabijanje žeblja, in prisegati, da je bilo to zadnjič, ko se loteva kakega domačega opravila, ali če babica prepogosto reče, »oh, saj sem preveč nerodna/neumna, da bi mi uspelo«, to ni dobra popotnica vnukom. Izogibajte se negativnim ocenam samega sebe (prestar, preveč bolan, premalo pameten), ker vas vnuk opazuje bolj pozorno, kot si mislite. Raje pokomentirajte, da se vam tokrat ni posrečilo, a da boste zagotovo prej ali slej našli način, da vam bo uspelo. Z enakimi besedami opogumljajte tudi vnuke, kadar jim kaj ne gre od rok.
Vključujte ga v svoja opravila
Vnuk pridobiva samozavest tudi z vsako uspešno opravljeno nalogo iz sveta odraslih. Zato ga čim pogosteje vključujte v svoja vsakdanja opravila. Pomaga naj vam pri vsem, kar že zmore. Naj postavi žlice na mizo, premeša solato, zloži časopis, natoči vodo v pasjo skodelo, odnese perilo v koš, podaja kljukice za perilo, pomaga dedku očistiti kolo, preveri, ali so vhodna vrata zaklenjena ... Ko ga vključite v svoja opravila, je ponosen, da dela z vami, ki ste odrasli, vsemogočni in toliko znate, z ramo ob rami. Zanj je že to pohvala, če pa dobi po dobro opravljeni nalogi od vas še pohvalen nasmeh ali kimanje, ga boste osrečili. Zavest, da zmore pomagati dedku ali babici, otroku dviguje zdravo samozavest.
Pohvalite ga kdaj tudi pred njegovimi starši. Ni treba na dolgo opisovati njegovih dosežkov, dovolj je, da kdaj pa kdaj poveste, da ste na vnuka ponosni. S pohvalo pred ljudmi, ki jih otrok ne pozna, pa bodite premišljeni. Hvaljenje z vnukovimi dosežki lahko v sogovorniku vzbudi dvomljiv nasmešek, ki ga vnuk opazi, saj otroci izredno dobro zaznavajo nebesedne znake. Dovolj sta trezna pohvala in hkrati topel stisk otrokove rame.
Samozavest je pomembna tudi za otrokovo dobro počutje med vrstniki. Samozavestni otroci so manjkrat žrtev medvrstniškega nasilja in imajo več prijateljev. Ker znajo otroci, ki so pogosto dobili pohvalo, tudi sami koga pohvaliti, so med vrstniki bolj priljubljeni.
Pa še nekaj: samozavestni otroci se znajo bolj odločno postaviti zase tudi v odnosu z odraslimi. Tako skrbite za otrokovo varnost, saj bo samozavesten otrok bolj verjetno znal reči »ne«, če bo treba.
Stari starši so z bogatimi življenjskimi izkušnjami gotovo prava oseba, da presodijo, kdaj, koliko in kako vnuka pohvaliti, da mu pomagajo graditi samozavest. Njihova pohvala ima težo, ker otroci čutijo modrost, ki stoji za življenjskimi izkušnjami.
