Ali je res potrebno?

Vlasta Nussdorfer

junij '20

 Verjemi, da zmoreš, in si že na pol poti do cilja.

                                                    Theodore Roosvelt

Spominjam se piscev anonimnega pisma, ki so pred leti na Beli obroč Slovenije sporočili, da ima njihova sovaščanka velike probleme z odraslim sinom, saj pije in jo pretepa. Seveda smo se takoj odzvali, a s centra za socialno delo so nam odgovorili, da je bila gospa vse prej kot vesela obiska dveh socialnih delavk. Pojasnila jima je, da ni sinova žrtev in ne potrebuje prav nobene pomoči. Prišlo je novo pismo. Hujše od prvega. Sosedje so pisali, da ima gospa že zlomljeno nogo in nam celo očitali neaktivnost. Spet so jo obiskali s centra za socialno delo in ji ponudili vso pomoč. A gospa je bila tedaj še mnogo bolj huda kot prvič. Očitala jim je vmešavanje v družino, branila sina in povedala, da je (le) padla, zato naj ju že pustijo pri miru. Očitno so že sovaščani ocenili, da se ni dobro vmešavati, saj bi se sicer že takoj vključili v reševanje žrtve sinovega nasilja ali se vsaj podpisali in bi jih lahko uporabili kot priče.