Ali je res potrebno?
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Verjemi, da zmoreš, in si že na pol poti do cilja.
Theodore Roosvelt
Spominjam se piscev anonimnega pisma, ki so pred leti na Beli obroč Slovenije sporočili, da ima njihova sovaščanka velike probleme z odraslim sinom, saj pije in jo pretepa. Seveda smo se takoj odzvali, a s centra za socialno delo so nam odgovorili, da je bila gospa vse prej kot vesela obiska dveh socialnih delavk. Pojasnila jima je, da ni sinova žrtev in ne potrebuje prav nobene pomoči. Prišlo je novo pismo. Hujše od prvega. Sosedje so pisali, da ima gospa že zlomljeno nogo in nam celo očitali neaktivnost. Spet so jo obiskali s centra za socialno delo in ji ponudili vso pomoč. A gospa je bila tedaj še mnogo bolj huda kot prvič. Očitala jim je vmešavanje v družino, branila sina in povedala, da je (le) padla, zato naj ju že pustijo pri miru. Očitno so že sovaščani ocenili, da se ni dobro vmešavati, saj bi se sicer že takoj vključili v reševanje žrtve sinovega nasilja ali se vsaj podpisali in bi jih lahko uporabili kot priče.
Prejela sem tudi pismo gospe, ki je bivala v domu in me je kot varuhinjo človekovih pravic prosila za nujen obisk. Sin je namreč pritiskal nanjo, naj mu prepiše stanovanje in preda vsa pooblastila za dvig denarja in druge posle. Določili smo dan obiska, a tik pred tem je prišlo novo pismo s preklicem: »Niti slučajno ne hodite. Temeljito sem premislila, bo še veliko slabše. Prosim, razumite me.« In sem jo, čeprav mi je bilo ob tem zelo hudo.
Kako sta se zgodbi, ki sta zelo poučni, končali, žal ne vem. Lahko pa razmišljamo o tem, kako pomagati ljudem, ki se pomoči pravzaprav »bojijo«. Nujno bi jo potrebovali, a ocenjujejo, da bi bilo potem le še slabše. Pa bi bilo res? Kako pa se bo brez ustreznih reakcij nadaljevalo? Najbrž povsem enako, krog nasilja pa se bo celo širil.
Ob prvi zgodbi premišljujem o tem, da bi za gospo morali urediti takojšnjo nastanitev v domu starejših občanov in prepoved približevanja za nasilnega sina. Seveda bi morala najprej povedati, kaj vse se ji dogaja. Morda se je bala neučinkovitosti pomoči, sinovega maščevanja, morda tega, da ne bi imela denarja za nastanitev, sin pa ne za preživetje (ter alkohol). Veliko »čejev« je tu, a morala bi se vsaj seznaniti z vsemi možnostmi in se potem odločiti. Tako pa se je vsemu že vnaprej odpovedala. Le predstavljamo si lahko, kakšno zmago je ob tem dosegel nasilni sin. Vedel je, da lahko dela, kar hoče, mama bo pač potrpela.
Druga gospa je že bila v domu in najbrž se je bala, da sina ne bo več k njej, da bodo grožnje še hujše ali nečesa povsem tretjega. Morda pa je imela še koga od bližnjih in napovedovali so se boji za dediščino. Tudi taki primeri niso prav redki.
Nasvet: dobro je poiskati pomoč. Kajti kakšno je sicer življenje? Je sploh še vredno tega imena? Storilci nasilja se bojijo predvsem odkritja. Močni so, dokler imajo žrtev popolnoma v oblasti. Seveda pa državni aparat ne sme zatajiti. Veliko je pozitivnih sprememb zakonodaje, mnogo različnih vrst pomoči, a na pot mora žrtev vseeno na začetku stopiti sama. Namesto nje tega ne morejo storiti drugi, ne sosedje ne institucije.
Nasilja ne smete dopustiti že na samem začetku, saj se napoveduje nadaljevanje in konec je lahko zelo tragičen. Je vredno? Razmislite in opogumite tudi tiste, ki o njem še ne želijo govoriti. Za institucije pa mora dosledno veljati le ničelna toleranca.
