Naučite ga pisanja čestitk z roko
Z VNUKI
V sodobnem svetu izginja navada, da bi nekomu čestitali ali napisali pisemce z roko. Vedno pogosteje se zgodi, da dobimo čestitke po SMS-sporočilu, sestavljene na hitro, čim krajše. Takšne čestitke nas ne razveselijo tako, kot bi nas lahko.
Z roko napisano čestitko, ki jo najdemo v nabiralniku ali dobimo ob darilu, večkrat preberemo, okušamo počasi, si ogledujemo ilustracijo in pisavo, nato jo za nekaj časa razstavimo na vidno mesto in kasneje shranimo – ter nanjo pozabimo. Toda ko spet naletimo nanjo, nam znova prinese veselje. Spomni nas na tistega, ki nam jo je napisal. Čestitke, poslane po elektronskih medijih, tega ne morejo ponuditi, saj izginejo v nič. Škoda je, da pisanje čestitk z roko med mlajšimi generacijami izginja. Kaj, če bi vnuka naučili, kako razveseliti nekoga, ki nam veliko pomeni, s pravo, z roko napisano čestitko?
Prvi korak je, da vi sami vnuku pišete čestitke. Ni treba, da čakate na njegov rojstni dan, saj mu lahko napišete nekaj vrstic tudi kar tako. Morda ga v pisemcu povabite na tortico, sprehod, obisk ... Sporočilo napišite tako, da bo lepo tudi na pogled. Nanj prilepite prikupno ilustracijo ali kaj narišite, na primer možička, ki pove sporočilo v stripovskem oblačku. Namen je, da vnuk izkusi veselje pričakovanja, ko dobi svoj mali zaklad v ovojnici.
Drugi korak je, da vnuka povabite, da skupaj z vami s čestitko še sam nekoga razveseli. Za otroke takšna naloga ni lahka, saj ne vedo, kako bi se je lotili. Z majhnim vnukom začnite tako, da pripravite kartice, ki jih izrežete iz tršega papirja, vnuk pa naj nanje nekaj nariše. Pokažite mu, kako s prstnimi blazinicami, pomočenimi v barvo, nariše sonce, rožico, sneženega moža … Lahko pa s prstnimi barvami odtisne svojo ročico.
Ne popravljajte pravopisnih napak
Z večjim vnukom se lahko lotite sestavljanja vsebine čestitke. O tem, kaj bi napisal, se najprej pogovarjajte brez papirja in svinčnika, saj so otroci v vsakdanjem življenju pravi vrelec svežih, zanimivih in zabavnih misli, ko pa obsedijo pred praznim listom papirja, vse izpuhtijo. Nenadoma se jim zdi, da bi morali napisati nekaj bolj formalnega, kaj in kako, pa ne vedo. Pisanje zato zanje postane muka. Kadar je le mogoče, se v čestitkah in sporočilih izogibajte konvencionalnosti in k temu spodbujajte tudi vnuka. Pomagajte mu razmisliti, kaj tistega, ki mu pišete, resnično veseli. Pisanje čestitke bo tako dobilo globlji pomen osredotočenega razmisleka o človeku, ki mu vnuk piše. Pomagajte mu z vprašanji, ki ga bodo pripeljala do odgovora, kaj napisati. Kako natanko bo oblikoval povedi, s katerimi bo svoje misli ubesedil, ni zelo pomembno. Ob tej priložnosti nikar ne popravljajte pravopisnih napak, čeprav jih opazite. Pravopisne napake bo obrusil s pomočjo učiteljev in sčasoma, če bo veliko poslušal, bral, govoril in pisal. Zdaj je veliko pomembnejše, da se ne boji preliti svojih misli na papir in ohrani ustvarjalno veselje.
Ali vi sami spravljate čestitke in najlepša pisma in sporočila? Pokažite vnuku svoj zaklad. Povejte mu ob tem kakšno anekdoto ali skrivnost. Pokažite mu čestitko, ki sta jo izdelala njegova mamica ali očka. Postanite arhivar vnukovih čestitk. Tako vnuku dajete zgled, da so čestitke pomembne.
Pisanje z roko se morda zdi staromodna navada, vendar strokovnjaki ugotavljajo, da je veliko koristnejše kot tipkanje. Še zlasti za otroke, saj pisanje z roko vpliva na enakomernejši razvoj obeh možganskih polovic, spodbuja boljšo koordinacijo oči in roke, poleg tega pa je počasnejše, kar nam podari čas, da polno razvijamo misli. Z roko napisano sporočilo prinaša tudi informacije, ki jih tiskano besedilo ne more zajeti. Raztegnjene vrstice, trdo zapičene pike, odebeljeni klicaji, srček nad i-jem v besedi »ti«… nam povedo veliko o razpoloženju tistega, ki je pisal, in so hkrati sporočilo, ki se skriva med vrsticami. Bi rajši dobili ljubezensko sporočilce, ki je napisano z roko ali natipkano? Z roko napisano je zaklad, ki ga nosiš v srcu. In vaš namen je, da vnuku podarite zmožnost, da bo nekega dne znal nekoga razveseliti s takšnim zakladom.
