Koliko nas stane prijaznost

feb. '21

Ali se spomnite znamenitih misli Martina Luthra Kinga ml., ko je spregovoril o posebnem smetarju, ki je ceste pometal tako, kot bi Beethoven skladal in Michelangelo slikal?

Poklice namreč ljudje opravljamo zelo različno. Eni z zanosom, drugi z odporom.

Na mobitelu, potem ko sem ga imela iz posebnih razlogov vsaj uro ali dve »na tišini«, sem zagledala neznano stacionarno telefonsko številko. Takoj sem klic vrnila, a nihče se ni oglasil. Preverjala sem in ugotovila, da so me klicali iz naše največje bolnišnice.

Le kdo je bil to? Poklicala sem na njihovo centralo in vprašala, kdo bi imel pri njih take zadnje štiri številke. Telefonistka mi je vse prej kot prijazno zabrusila: »Kako naj pa jaz vem, kdo vas je klical. Vas bodo pač poklicali še enkrat.« Razmišljala sem, ali res ne ve, kateri oddelek ima določeno interno številko, ali se ji le ne ljubi preveriti.

In takoj sem dobila idejo za novo kolumno.

Modrujem, kako zelo pomemben je prvi vtis. Pravijo celo, da ga z naslednjimi sploh ne moreš popraviti. Pa se tega zavedajo preštevilni receptorji in tajnice? Ob njih in njihovem obnašanju sploh ni več pomembno, kdo in kakšni so njihovi predstojniki. Zato bi morali še kako vedeti, da krojijo videz in ugled desetih, stotih, morda celo tisočih zaposlenih. Da se lahko predpostavljeni še tako trudijo, a prvih besed v živo ali po telefonu ne bo mogoče preprosto izbrisati. Vtis je pač narejen. 

Prijaznost odpira številna vrata, mehča odnose, topi strah, prinaša veselje. Neprijaznost jih zapira, povzroča napetost, celo konflikte.

Spominjam se dogodka, ki se je zgodil vsaj dve desetletji nazaj. Okrožno državno tožilstvo na Slovenski cesti v Ljubljani. Nekega dne me je poklical možakar. Začel je precej napadalno: »No, gospa tožilka, pa sem vas končno le dobil.« Takoj sem ga vprašala, ali me je že klical, in pojasnil je, da dan prej, a mu je receptor okoli 10. ure dejal: »Danes je še nisem videl.« Njegovo mesto je bilo pri vhodu v večnadstropno stavbo in opazil je vsakogar, ki je vstopil, a me ta dan pač ni mogel videti, saj sem že ob 7. uri odšla na obravnave v Grosupljem. A klicatelj je modroval, da očitno prihajam zelo pozno. Ali je sploh verjel mojemu kasnejšemu pojasnilu? Tudi tako se ustvarja vtis, da v nekatere službe ljudje prihajajo, kadar želijo. Seveda ne vidijo luči, ki v pisarnah kdaj gorijo še pozno zvečer. Ne poznajo niti razlogov, receptorji pa seveda vzrokov odsotnosti ali poznejšega prihoda. Tedaj bi moral receptor reči: »Gospa je odsotna. Ali ji prenesem kakšno sporočilo?« 

Pa se vrnimo k prijaznosti.

Tudi v trgovinah, zlasti z oblačili, takoj ločiš prodajalke ali prodajalce, ki so v pomoč strankam, so ustrežljivi in prijazni ali pa so tam le zato, ker za preživetje potrebujejo plačo. Bo covid kaj spremenil? 

Povsod so namreč takšni in drugačni »smetarji« Martina Luthra Kinga.

Vlasta Nussdorfer


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media