Po pomladi se nam toži
»Pa bo pomlad prišla / z oblaki šumečimi, / pa bo pomlad prišla / z rožami rdečimi, / s tistimi rosnimi, / mladimi rožami. / O, kako se po rožah / toži mi!« je vzdihoval po pomladi pesnik Ivan Minatti.
Le kdo je ne pogreša. Pomlad, ki bo prinesla v deželo sončne žarke, pognale bodo trave, rože in odgnala drevesa. Razkadila se bo megla in virus, ki nas drži v šahu že od jeseni, bo izgubil svojo moč. Le kdo si tega ne želi. Prvi napovedovalec pomladi je sveti Valentih, ki ima ključ od korenin. Zimo bo preganjal tudi pust. Letos žal brez pustnih rajanj, vendar ne bo šel mimo nas, nekateri si bodo maske kljub temu nadeli in se pokazali na spletu, gospodinje pa bodo poskrbele, da bodo na mizah pustne jedi, tako kot se za ta čas spodobi. Skorajšnjo pomlad napoveduje tudi vse daljši dan.
Komaj že čakamo, da se bo začelo delo na vrtu, da bomo lahko več na zraku. Kako lep je pogled na brazde pravkar obrnjene zemlje, ki se v soncu svetijo kot zlato. Še danes čutim vonj po sveže zorani zemlji, ki se je vame zalezel v mladosti. In ko bo dovolj toplo, bodo kmetje in vrtičkarji posejali semena. In spet se bo začel nov krog življenja in upanja.
Čeprav si vsi želimo, da bi bilo spet vse po starem, vemo, da se svet vrti naprej in da bo tudi ob umiritvi virusa drugačen. Od nas je odvisno, ali bo tudi boljši. Zagotovo nas je ta preizkušnja marsičesa naučila. Ponižnosti in hvaležnosti za vse, kar imamo. Nič ni samoumevno.
Veselimo se pomladi in življenja.
