PRILOGA Bogata tradicija slovenskega čebelarstva

Prosti čas | jul. '21

Kranjska čebela je slovenska avtohtona vrste čebel. Foto: Čebelarski muzej

Čebelarski muzej v Radovljici, ki domuje v baročni graščini v starem delu mesta, predstavlja bogato tradicijo slovenskega čebelarstva, te edinstvene kulturne dediščine pri nas. Največje bogastvo muzeja je izjemna zbirka poslikanih panjskih končnic, ki predstavljajo nepogrešljiv del ljudske umetnosti na Slovenskem.

Ljubezen do čebel ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Na svetu težko najdemo deželo z naravno in kulturno dediščino, tako prepleteno s čebelarstvom, kot je naša. Posebna skrb za čebele je v preteklosti narekovala nastanek čebelnjakov, ki jih zdaj najdemo v skoraj vsaki slovenski vasi. Čebelnjaki so varno zavetje za posebno vrsto medonosne čebele – kranjske čebele ali kranjske sivke (lat. Apis mellifera carnica), slovenske avtohtone vrste čebel, ki je del slovenske naravne dediščine. Kranjska čebela je druga najbolj razširjena medonosna čebela na svetu z odličnimi lastnostmi, kot so izjemna mirnost, krotkost, prilagodljivost, dobri donosi na pašah, odpornost proti boleznim, majhna poraba hrane čez zimo in buren spomladanski razvoj. Žive kranjske čebele so konec 18. in v začetku 19. stoletja zaradi velikega povpraševanja tujih čebelarjev izvažali po pošti, z vlakom, ladjami na vse konce sveta: v Avstralijo, Japonsko, Južno Ameriko, Kanado … Kranjska čebela je zaščitena z zakonom, kar pomeni, da je pri nas dovoljeno čebelarjenje izključno z njo. Čebeljo družino kranjske sivke si lahko ogledate tudi od blizu v opazovalnem panju v Čebelarskem muzeju od maja do oktobra.

V muzeju hranijo največjo zbirko panjskih končnic pri nas. Foto: Miran Kambič

Čebelarski muzej Radovljica predstavlja bogato tradicijo slovenskega čebelarstva in pripoveduje o pomembnih osebnostih, ki so zaznamovale razvoj čebelarstva, prikazuje čebelarsko orodje in tehnike, daje vpogled v tipična čebelja bivališča, govori o pomenu in simboliki čebel ter seznanja z bogato čebelarsko literaturo. Posebno mesto v zgodovini slovenskega čebelarstva ima Anton Janša, prvi čebelarski učitelj, čigar rojstni dan (20. maj) je Organizacija združenih narodov leta 2017 razglasila za svetovni dan čebel in ima v muzeju svoj posebni kotiček. Zbirka poslikanih panjskih končnic

Čebelarsko orodje je dragocen del naše preteklosti. Foto: Ivan Esenko

Čebelarskega muzeja obsega več kot 800 primerkov in je največja v Sloveniji – tako po številu kot po reprezentativnosti. Izvirne poslikane panjske končnice – sprednji ter pogosto snemljivi leseni del panja, zlasti pri panjih kranjičih so značilne samo za Slovenijo. Drugje po svetu jih ne poznajo in so resnična posebnost slovenske ljudske kulture. Najznamenitejša v zbirki Čebelarskega muzeja je tista z motivom božjepotne Marije iz leta 1758, ki je najstarejša ohranjena poslikana panjska končnica. Na mlajših so motivi posvetne vsebine, med katerimi je največ takih, ki na humorističen in satiričen način predstavljajo lovce in rokodelce. Poslikavanje končnic je na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje začelo odmirati skupaj s panji kranjiči.

Posebni panji, med njimi v preteklosti kranjič in od začetka 20. stoletja naprej Alberti-Žnideršičev panj, so značilni za naše čebelarjenje. V muzeju so predstavljana čebelja bivališča od začetkov domačega čebelarjenja, med njimi pleteni koši iz šibja ali slame in figuralni panji, do modernih tipov čebeljih panjev. Zbirka čebelarskega orodja predstavlja ročno orodje, stroje in naprave ter zaščitna oblačila, ki jih pri svojem delu uporablja čebelar. Prikazana so tudi umetniška dela, povezana s čebelarskimi motivi, predmeti uporabne umetnosti in tudi čebelji pridelki ter predmeti, uporabljeni v apiterapiji. V muzeju so prikazane tudi številne obrti, ki so se razvile ob čebelarstvu, kot sta svečarstvo in lectarstvo (izdelovanje medenih kruhkov).

Čebelarsko slovstvo, izjemni čebelarji in izvirno čebelarsko orodje so dragocen del naše preteklosti, ki je predstavljena na novi stalni razstavi Živeti skupaj. O čebeli in človeku, ki jo je pripravila avtorica dr. Petra Bole, direktorica Muzejev radovljiške občine, in so jo odprli 21. maja letos. Nova razstava je zasnovana celostno in interdisciplinarno ter sloni na treh stebrih – dediščini, doživetju in izobraževanju. Poudarek je na sodobni interpretaciji muzejskih predmetov z več interaktivnimi vsebinami in predstavitvi novih vsebin čebelarske dediščine.

Blizu Čebelarskega muzeja oziroma Radovljiške graščine na Linhartovem trgu je javno parkirišče, kjer lahko pustite svoj avtomobil. Glavna avtobusna postaja je od graščine oddaljena 500 metrov, ravno toliko tudi železniška postaja. Čebelarski muzej je v prvem nadstropju graščine, dostop gibalno oviranim je omogočen z dvigalom. Muzej je od maja do septembra odprt vse dni (razen v ponedeljek) od 10. do 18. ure. Vstopnina za upokojence je 6 evrov, za vodene oglede pa je potrebna vnaprejšnja najava.

Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja so si nekateri pomembni slovenski čebelarji prizadevali ustanoviti čebelarski muzej. Ustanovljen je bil leta 1959 na pobudo in s podporo Glavne zadružne zveze v Ljubljani, Občinskega ljudskega odbora Radovljica in Zveze čebelarskih društev Slovenije. V sodelovanju z Občino Radovljica jim je uspelo, da je muzej svoj prostor dobil v baročni graščini v starem mestnem jedru v Radovljici. Historična lokacija muzeju dodaja posebno vrednost, poleg tega je za muzej pomembna bližina Breznice, rojstnega kraja znamenitega čebelarja Antona Janše.

Maja Črepinšek


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media