Mehanične igrače
Z vnuki
Mehanične igračke, ki se navijejo s ključem, so navduševale otroke in odrasle že pred stoletji. Nekoč so bile izredno dragoceni izdelki, celo kot darilo za cesarja.
O čudežnih avtomatih, ki se sami premikajo, poročajo že starogrški pisci. Za Arhitasa iz Tereuma so zapisali, da je naredil lesenega goloba, ki je res letel. Leonardo da Vinci je za kralja Ludvika XII. naredil mehaničnega leva, ki je odprl čeljusti, iz njih pa je prišel šop lilij, kraljevo heraldično znamenje. Galileo Galilei je že kot otrok sam izdeloval mehanične igrače.
V 17. in 18. stoletju so ugotovili, da mehanske igrače lahko poganja urno navitje. Tako so naredili lutko, ki je igrala na glasbilo. Po letu 1850 pa so v Nemčiji in Franciji začeli izdelovati preprostejše in cenejše mehanične igrače za široke množice, poganjale so jih vzmeti. Premikale so vse mogoče plešoče figurice, parnike, vlakce. Velik uspeh so imeli mehanični hranilniki za otroke, v katerega si vrgel kovanec, njegova teža pa je sprožila skriti mehanizem, da je hranilnik »oživel«. Na primer slon je dvignil trobec in si kovanec vtaknil v nosilnico na hrbtu, figura črnca je pogoltnila kovanec in potem zaprla usta, volk, ki je strmo gledal v drevo, je pogoltnil kovanec, nato pa je iz drevesnega debla pokukala veverica ...
Po drugi svetovni vojni se je moda igrač začela spreminjati, a otroci so se še vedno navduševali, če so dobili pločevinasto pikapolonico, ki se je vrtela, opico, ki je bobnala, motorista ali avto, ki se je premikal. Te igrače, narejene na Kitajskem in Japonskem, so otrokom prinašali iz tujine, najpogosteje iz Trsta in Nemčije. V dobi plastičnih materialov pa so pločevinaste igrače postale staromodne in dolgočasne, otroci so se bolj razveselili igrač na baterije, kasneje pa na daljinsko vodenje.
