Nesnovna kulturna dediščina

Zgodbe | sep. '21

Ljudski pevci Kulturno-umetniškega društva Tone Mlačnik Luče

Kaj imajo skupnega bovški govor, petje na četrtko ter miklavževo? Vsi spadajo v nesnovno kulturno dediščino in so bili pred kratkim vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, ki v Sloveniji trenutno šteje 95 enot in 263 nosilcev.

Nesnovna dediščina so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja in veščine, ter z njimi povezane premičnine in kulturni prostori, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino. Leta 2003 je bila sprejeta Unescova Konvencija o varstvu nesnovne kulturne dediščine.  

Bovški govor spada v obsoško narečje in je najsevernejše narečje primorske narečne skupine. Govorijo ga od Predela in Vršiča prek Bovške kotline do Srpenice v porečju Soče. Zaradi geografskih danosti in zgodovinskih okoliščin so v govoru ohranjene številne arhaične posebnosti. Slovanska jezikovna osnova je zaradi geografske bližine vpijala vplive romanskih jezikov, s severa pa so na Bovško prišle besede germanskega izvora. Nedomačini govorca bovškega govora prepoznajo po značilni melodiji z zelo pogostim glasom u (ukanju). Najbolj prepoznavni narečni besedi sta kabi (seveda) in čuompa (krompir). Znotraj bovškega govora je mogoče razlikovati tudi govore posameznih krajev. Na ravni besedišča so razlike celo med naselji v Bovški kotlini, še bolj pa v vaseh, ki so še bolj oddaljene od Bovca. Tako ima skoraj vsaka vas svojo besedo za regrat: kojnčarica, modec, poljska solata, žentivnica. Besedišče bovškega narečnega govora lahko zasledimo v zapisih že od zadnje četrtine 19. stoletja, pozneje tudi v strokovnih in znanstvenih dialektoloških in folklorističnih objavah, zbrano pa je v Slovarju bovškega govora iz leta 2007 avtorice Barbare Ivančič Kutin.

Petje na četrtko je pevski način, ko se osnovnemu štiriglasju v najvišji legi pridružita tretji (tretka) in četrti (četrtka) glas nad basom. Način petja na četrtko je znan na območju Luč v Zgornji Savinjski dolini. Tretko in četrtko izvajata dva pevca, ki se z značilno melodično figuro pridružita skupnemu sozvočju v zaključkih melodičnih fraz ali pa vztrajata ob celotni melodični liniji. Linija tretke se giblje okoli kvinte osnovnega tona in na njej zaključuje, četrtka pa okoli osnovnega tona in prav tako na njem zaključuje. Dialog tretke in četrtke daje osnovnemu večglasju bogatejšo harmonsko in barvno razsežnost, poleg tega deluje struktura tega dialoga kot okrasni element, ki je v slovenski pevski tradiciji izjemna redkost. Petje na četrtko zaradi zahtevnosti izvajanja redko najdemo v repertoarjih pevskih skupin. Čeprav ga danes izvajajo le pevci, pa je bil konec 20. stoletja razširjen tudi med pevkami. Na širšo prepoznavnost petja na četrtko, ki naj bi segala že v konec 19. stoletja, so vplivali pozornost etnomuzikologov, vključevanje v radijske oddaje, na zvočne nosilce ter odrske nastope in tudi spodbude Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za obnavljanje tega pevskega načina.

Miklavževo je otroški verski praznik, povezan s sv. Miklavžem, ki na predvečer svojega godu 6. decembra obišče in obdaruje otroke na domu, v župnijah, obhodih po hišah, na prireditvah ali sprevodih. Sv. Miklavž je slovensko ime za sv. Nikolaja, ki je tudi zavetnik otrok. Miklavž je kostumiran lik z dolgo belo brado, oblečen v škofovska oblačila s škofovsko mitro in škofovsko palico. Običajno ga spremljata dva angela, oblečena v bela oblačila, del spremstva pa so običajno tudi hudiči oziroma parklji. Ti so največkrat oblečeni v navzven obrnjene ovčje kožuhe in opasani z zvonci in verigami. Zaradi strašljivega videza in hrupa, ki ga povzročajo, se jih veliko otrok boji, zato pri obhodih po hišah največkrat ostanejo zunaj. Ponekod mladino, zlasti dekleta, švrkajo s šibami in mažejo s sajami. Miklavževe obhode s spremstvom po hišah poznajo predvsem na podeželju, kjer so se verjetno razširili sredi 19. stoletja. Miklavž je otrokom prinašal (suho) sadje, orehe, lect in sladkarije, mestnim otrokom tudi igrače, knjige, šolske potrebščine in zimska oblačila.

Maja Črepinšek, fotografija: A. Šiljar


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media