Dravsko zlato in park stavbne dediščine
V porečju Drave pri nas naj bi bilo še okrog 17 ton zlata.
Ali ste vedeli, da je v slovenskem delu porečja reke Drave še okrog 17 ton zlata? Časi zlate mrzlice so sicer že davno minili, a ne glede na štiritisočletno zgodovino izpiranja zlata, večstoletno urejanje strug ter gradnjo jezov v zadnjem stoletju je v prodiščih Drave še vedno mogoče najti zlate luske. Ekonomsko sicer takšno pridobivanje zlata ne bi bilo več upravičeno, a izpiranje zlata kot del kulturne tradicije živi še naprej.
Izpiranje zlata iz rečnih naplavin so poznali že pred več tisoč leti. Zanj niso bili potrebni napredni tehnološki postopki čiščenja kovin. Dovolj je bilo razumevanje, da je zlato zelo težko in ga je mogoče izpirati že z uporabo tekoče vode in nekaj enostavno izdelanega orodja. Na ta način so zlato pridobivali že Kelti in Rimljani, ki so prečesali vsako ped proda ob Dravi, pa Karantanci, Franki in Habsburžani. Še v začetku prejšnjega stoletja so na Dravi izpirali zlato, nato pa je dejavnost počasi zamrla. Da ne bi šlo opravilo povsem v pozabo, so s projektom Zlata Drava poskrbeli zanesenjaki v Zlatoličju in Staršah, delno ga sofinancira tudi Evropska unija. Za vse, ki želijo sami najti svoj košček zlata, je Turistično društvo Starše (Aleksander Furek, tel. št.: 041 327 135) pripravilo turistični paket s šarmom tradicije in starih časov, ki vključuje ogled Zlatoličja na starodobnih traktorjih, spust po reki Dravi z restavriranimi starimi plovili »rancami«, spoznavanje pisanega življenja ob reki, praktičen prikaz izpiranja rečnega zlata ter pokušino lokalnih dobrot.
Izpiralci zlata skoraj vsakič najdejo nekaj luskic zlata.
Za en dan se tako podamo na edinstveno doživetje v družbi izkušenih izpiralcev. Pri delu uporabljajo posnetke različnih izvirnih starih orodij in priprav, razložijo in prikažejo pa tudi nekatere modernizirane pristope pri izpiranju rečnega zlata. Dravsko zlato je zelo čisto, vsebuje samo pet odstotkov drugih elementov, kot sta srebro in platina, a ker se vzdolž reke zmanjšujeta njen padec in vodna moč, je po toku navzdol zlato vse drobnejše. Zlatih zrnc vzdolž Drave praviloma ne najdemo več. Na območju Slovenije so drobne zlate luskice premera do enega milimetra, tako da je za gram dravskega zlata potrebnih vsaj 5000 luskic. Izpiralci pravijo, da skoraj ob vsakem izpiranju najdejo vsaj nekaj luskic in tudi ob našem obisku smo jih kar nekaj našli. Obogateti z njimi res ni mogoče, a veselje ob najdbi je kljub temu veliko.
Stavbna dediščina prednikov
Park dediščine Cirkulane so odprli konec lanskega leta, nastal pa je po dolgoletnih prizadevanjih domačinov, da bi ohranili vsaj del dediščine, ki hitro izginja. Etnološki muzej na prostem ponuja vpogled v tradicionalen način življenja haloških prebivalcev nekoč. Jedro muzeja predstavljajo s slamo krita cimprana hiša, manjši hlev in kolarnica s skednjem. Stavbe so opremljene z originalno opremo in drugimi predmeti, ki so jih muzeju podarili domačini.
Bložakova hiša je tradicionalno haloška cimprana hiša.
Bložakova hiša je tradicionalna haloška cimprana hiša, zgrajena iz lesenih brun, ki so z obeh strani ometana z debelo plastjo ilovice, streha pa je pokrita s slamo. Hiša je bila zgrajena okrog leta 1805 v bližnjem naselju Gruškovec, ime pa je dobila po zadnjih lastnikih, ki so hišo uporabljali kot zidanico pri vinogradu. Za park dediščine so namreč hišo razstavili in jo rekonstruirali na novi lokaciji v središču Cirkulan, neposredno ob cerkvi sv. Katarine. Pod isto streho sta združena bivalni in gospodarski del. V bivalnem delu so veža s črno kuhinjo, večji bivalni prostor s krušno pečjo in manjša soba. V gospodarskem delu je bil nekoč hlev, ki so ga kasneje preuredili v prešo, manjše vinske kleti pod hišo pa ob selitvi stavbe niso rekonstruirali.
Bložakova štala je nastala po drugi svetovni vojni, zato je že opaziti modernejši pristop, saj je bil za gradnjo namesto tesanega lesa uporabljen žagan les, streha pa je pokrita z opeko. Lesena bruna iz hrastovega lesa niso ometana, povezana so z lesenimi klini iz akacijevega lesa, reže, ki so nastale med bruni, pa so zapolnili z mahom. V Bložakovi štali sta hlev za kravo in svinjak, nad njima je kurnik ter ločeni prostor za steljo. Objekt je pred selitvijo v muzej na prostem stal na manjši kmetiji v kraju Slatina, na kateri je nekdaj gospodaril Bložakov Tinek, ki se je poleg kmetovanja ukvarjal tudi s kolarstvom. Zato je ob hlevu novozgrajena lesena kolarnica s skednjem, kjer sta shramba za vozove in prostor za mlačev žita. Opremljena je s tradicionalnimi orodji, ki so jih uporabljali pri različnih kmečkih opravilih.
Kolarnica deluje tudi kot prostor, namenjen druženju, kulturno-izobraževalnim vsebinam in drugim dogodkom. V Parku dediščine Cirkulane si namreč prizadevajo na dogodkih, ki potekajo vse leto, predstaviti tudi tradicionalna znanja, spretnosti, šege in navade. Večjim skupinam lahko ob ogledu pripravijo tudi pokušanje z lokalnimi izdelki, kot so vina iz Haloz, kozji siri in namazi, kruh iz krušne peči, meso iz tünke, salame, zaseka, med, oprešak, haloška gibanica, keksi iz krušne peči, domači sokovi in sirupi ter lokalna kraft piva. Za ogled Parka dediščine Cirkulane se je najbolje dogovoriti na TIC Haloze.
