Zgodbe iz otroštva
Starejši ko smo, lepše se je spominjati dogodkov iz otroštva. Največkrat privrejo na dan v prijetni družbi vrstnikov, prijateljev in znancev. Pripovedovanje se hitro razvname in zgodbe si sledijo kot v kakšnem filmu. Vmes pa je veliko smeha in vsi žarijo, kot bi se jim s spomini vrnili tudi razigranost in energija iz mladosti. Pred kratkim sem se znašla v prijetni družbi možakarjev, ki so po skupni delovni akciji ob hrani in pijači začeli pripovedovati svoje dogodivščine iz otroštva. O šoli, o posebnih učiteljih, predvsem pa o tem, kaj vse so zganjali v prostem času, ki so ga preživljali zelo drugače kot današnji otroci. Z vrstniki so bili ves čas zunaj, v bližnji gmajni so si naredili igrišče in igrali nogomet. Raziskovali so bližnjo okolico in večkrat počeli tudi nevarne stvari. Kot so ugotavljali, se je k sreči vse dobro končalo. Pridobili so neprecenljive izkušnje, ki jih današnji otroci ne bodo nikoli. Poleg redne šole so naredili še enajsto šolo pod mostom, kot je otroško odkrivanje sveta poimenoval Ivan Cankar.
Med njimi so se spletle prijateljske vezi, ki jih povezujejo še danes, ko so že upokojeni. Samoumevno se jim zdi, da si še vedno pomagajo. Nove generacije odraščajo z internetom in brez enajste šole pod mostom, zato so drugačne tudi njihove vrednote. Več je egoizma in odtujenosti. Včasih smo se iz takih, ki so se postavljali in bahali, norčevali. Postavljanje ni bilo priljubljeno, danes pa je na družbenih omrežjih tega največ.
Še nekaj se za vedno vtisne v otroški spomin. Vonj po svežem kruhu, ki ga je spekla mama in skromno odmerjala, ker pač ni bilo izobilja. Največkrat so ga jedli šele naslednji dan, da so ga pojedli manj. Danes nam kruha ne manjka. Ampak ... ali se tudi vam zdi, da ni tako okusen kot nekoč?
Pred nami so velikonočni prazniki in mize se bodo spet šibile od dobrot. Kaj pa, če bi letos pripravili vsega manj in se bolj kot hrani posvetili obujanju spominov ...
Vesele praznike želim in lep začetek pomladi.
