Gledati s srcem
»Radi imamo stare katedrale, staro pohištvo, staro zlatnino, stare knjige in stare hiše, toda popolnoma smo pozabili, da so tudi stari ljudje lepi.« (Lin Jutang)
Problem je v našem odnosu do starejših. Za mladostno lepoto poskrbi narava, notranja pa je odvisna od našega truda in zori z leti. Včasih je skupaj živelo več generacij in se je lep odnos med njimi v družini rojeval spontano, danes največkrat živijo mladi ločeno od staršev in starih staršev, zato jih manjkrat vidijo in so tudi manj povezani. Kjer pa še živijo skupaj ali se redno obiskujejo, je odnos med vnuki in starimi starši skoraj vedno zelo lep, delijo si skrivnosti, se učijo drug od drugega in hrepenijo po skupnih trenutkih. Če bi otroke vprašali, kakšna sta njihova dedi in babi, bi odgovorili, da sta najboljša na svetu. Otroci jih gledajo s srcem, ne vidijo gub, povešene kože ali sivih las, čutijo pa njihovo prijaznost, ljubezen, pozornost in varnost, vidijo lepoto, ki se skriva v njih. Tudi ko bodo odrasli, odnosa do starejših ne bodo spremenili.
Kako pa sami sebe vidimo in spoštujemo? Pravijo, da če se ne ceniš sam, te tudi drugi ne bodo. To zagotovo drži. Ali se znamo postaviti zase, ko je treba? Ali znamo povedati, kaj si želimo? Ali skrbimo za druženje? Če smo se zaprli vase, zasedeli in zapustili, se nas bodo drugi izogibali. Ljudje, ki samo jamrajo in so ves čas slabe volje, niso priljubljeni. Tudi mlade ne bomo pridobili s tem.
Prihaja zimski čas, ko imamo še kakšen izgovor več, da se nam ne ljubi iz stanovanja ali hiše. Ne smemo se predati malodušju, pustimo izgovore in se odločimo za akcijo. Na sprehodu bomo zagotovo koga srečali, izmenjali nekaj besed ali se celo zaklepetali, domov se bomo vrnili boljše volje, pa še telo bomo premigali. Lažje bomo tudi zaspali. Tako kot otroci, ki komaj čakajo, kaj bo prinesel nov dan. Saj poznate tisti njihov stavek: Samo še enkrat spat in spet se bom videl s prijatelji.
Za spremembo ni nikoli prepozno. Samo pogumno. Zakaj ne bi bili mlajšim za zgled?
