Brkinski biser
Izlet
Premski grad
Ko se boste naslednjič vozili proti morju, naredite postanek v Brkinih. V Pivki morate zaviti proti Ribnici in Prema ne boste zgrešili, saj se njegov grad pne nad cesto, ki vodi proti Ilirski Bistrici. Prem je edinstven, saj se ponaša z več znamenitostmi kot vsa druga pokrajina skupaj.
Premski grad je eden najstarejših in najbolje ohranjenih v tem delu Slovenije. Zgrajen je bil že v 12. stoletju in njegov najstarejši del vidite iz doline, še preden se začnete vzpenjati proti vasi. Vhod je vpadljiv, vodi mimo okroglega stolpa in pozorni opazovalci boste opazili, da je nekoč premogel dvižna vrata in potemtakem tudi obrambni jarek. Grad zaznamuje več elementov, ki mu jih je med obema vojnama zapustil lastnik tržaški zdravnik Bruno Zuccolin, ki se je odkrito spogledoval s fašizmom. Zdaj grad služi kot kulisa za poletne prireditve in poroke. V njem je razstava o prazgodovinskih naseljih v okolici in drugih gradovih v dolini reke Reke – preostali so v precej slabšem stanju kot premski. Ko se boste odpravljali tja, preverite na spletni strani Turističnoinformacijskega centra Ilirska Bistrica, kdaj je odprt.
Lučaj stran stoji cerkev svete Helene. Slovi po poslikavah Toneta Kralja, ki je primorskim cerkvam pustil neizbrisen pečat, saj je v svetopisemsko motiviko vključeval tudi politična sporočila v času fašizma. Poslikave so dolgo časa propadale, prav pred kratkim pa so jim vrnili nekdanji sijaj. Kralj je premsko cerkev poslikal leta 1921 in v njej najdemo prizor Marijinega oznanjenja, podobe Cirila in Metoda, kralja Davida ter sv. Cecilije.
Na gradu od leta 1986 potekajo Premska srečanja, ki jih organizira Literarno društvo Ilirska Bistrica, a so vseprimorska. Pomenijo več kot le druženje, saj literarni ustvarjalci organizirajo tudi delavnice, berejo svoja dela in podelijo nagrado Prem.
Pa upam, da se še spomnite, kdo je rojen na Premu. Tisti poet vedrih oči in otožnih pesmi – Dragotin Kette. Le dve leti je živel na Premu, a se je tja menda kasneje še vračal. Na Ilirsko Bistrico so ga vezale tudi sorodstvene vezi, saj je bila njegova mama doma iz Trnova. Kettejeva rojstna hiša je nekdanja ljudska šola in je urejena kot muzejska zbirka.
Pletarstvo izginja
Da je bilo za te kraje značilno pletarstvo, je skoraj popolnoma izginilo iz spomina. Vrb je bilo ob reki Reki v izobilju, ljudje so potrebovali košare za pobiranje jabolk in sliv, prav tako so z vrbo opletali flajškone. Pri kom se je učil Janez s Prema, ni znano. Njegove veščine so šle z njim leta 1995 v grob, takrat niso bili časi, ko bi se ljudje zavedali pomena ohranjanja rokodelstva. Le redki še znajo plesti vrbove košare, na primer Anton Ličan. On vam tudi odpre cerkev.
Janez Seles s Prema bi nam lahko povedal, kakšno je bilo življenje v Brkinih nekoč. Odrasel je kot samorastnik, čeprav ni bil sirota. Z mamo Heleno sta živela kot podnajemnika, oče je odšel čez lužo in za njim se je izgubila vsaka sled. Mama je bila takrat že noseča in na svet je leta 1913, le leto dni za Janezom, privekal še Franc. Janez se je naučil preživeti v naravi. V reki Reki, ki teče pod Premom, je lovil rake. Ali si je na zanko ulovil zajčka. Znal ga je tudi pripraviti. In to bolje kot gospodinja, kjer je služil, ki ga je vedno razkuhala. Pa ji je ponudil, da se zamenjata – da gre ona krave past, on pa kuha. Gospodar je bil menda z rezultatom zadovoljen. Za večerjo se je znašel tako, da krave ni do konca pomolzel, malo mleka je prihranil sebi, gospodinji pa izmaknil lonček. Ali je bilo tisto, da sta se z gospodinjo zamenjala, res ali ne, ne vemo, je pa znano, da je Janez kljub težkemu življenju ostal hudomušen. Življenjska pot ga je pozneje zanesla na hrvaško stran, a se je iz rojstne vasi spominjal tudi naslednje pripovedke: »Sta prišla Cigan in Ciganka v vas. Premski možakar si je želel brado in Cigan ga je mazal s pomado, možu je bilo tako prijetno, da je zaspal. Ta čas je Ciganka krala mast, Cigan pa govoril: »Flisti, flasti, možu brada rasti.« Ko se je možakar zbudil, ni bilo ne brade, ne másti.«
