Prekinitev stikov najbolj škodi otrokom
Človeška hudobija včasih nima meja, a ko in če gre za otroke, bi jo moral kdo (vsaj sodišče) znati ustaviti. Anonimni vir
Prisluhnila sem radijski oddaji na temo starih staršev in vnukov ter vprašanjem voditeljev, ali bi morali stari starši za čuvanje in skrb za vnuke od svojih otrok prejeti plačilo ali ne.
Odgovori so bili seveda zelo različni, prednjačili so stari starši, ki z velikim veseljem čuvajo mladež in so celo zelo srečni, da jim je to dano. Oglasili pa so se tudi taki, ki menijo, da tako delo ni povsem samoumevno in bi jim otroci morali povrniti vsaj stroške. Celo kdo, ki je menil, da vsak vzgaja svoje otroke.
Menim, da je izredno lepo, če lahko stari starši svojim vnukom ponudijo »drugo dimenzijo«. Do vnukov nimajo starševskih obveznosti, imajo pa veliko izkušenj in mnogi precej »obrušen« pogled na vzgojo. Dajo jim lahko nekaj povsem drugega, kot so pred desetletjema svojim otrokom.
Seveda pa so stari starši kot upokojenci v zelo različnem finančnem položaju. Če je ta dober, potem lahko povsem brez težav poskrbijo še za vnuke. Če pa je ta slab, bi bilo še kako prav, da jim otroci povrnejo materialne stroške, ki so jih imeli z njihovimi otroki.
Seveda pa so tudi taki, ki sploh ne vidijo svojih vnukov, saj jim po razhodu njihovih staršev to preprečuje tisti, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Kako žalostno in celo ne prav redko. Poznam primere, ko so se z odvetniki borili za stike, kdaj celo obupali in leta niso niti slišali za svoje vnuke, tako so se jim popolnoma odtujili.
Ko sem bila varuhinja človekovih pravic in sem vsak mesec poslovala na terenu, so prihajali po nasvete, kaj sploh narediti. Vedno znova sem jim morala pojasnjevati, da v primeru nasprotovanja brez tožbe ne gre. Nekateri so jo celo vložili, a povedali, da teh poniževanj ne zmorejo več. Da so jih poslali celo k psihiatru, ki naj bi ugotavljal, ali so za stike z vnuki sploh (še) primerni. Zelo so se razburjali in spraševali, zakaj psihiatra niso potrebovali takrat, ko so ta mala bitja čuvali, hranili in zanje skrbeli, ko je bil po navadi njihov sin še dober oče, ker zdaj nenadoma ni več. Nekateri so obupali tudi zaradi denarja. Pravde stanejo.
Žalostno, da bolj ne more biti. Ali se tisti, zaradi katerih so napoteni na tožbo, sploh zavedajo, kolikšno škodo povzročajo svojim otrokom, ki po razhodu staršev izgubijo še babico in dedka na »nasprotni« strani? Očitno jim je to prav malo mar.
Poznam primer, ko sta policista po prijavi mame neko popoldne pozvonila na vratih nadvse skrbne babice in želela videti dveletnega vnuka ter se prepričati, ali je z njim vse v redu. Malček je sladko spal v posteljici. Seveda se je to zgodilo, ko je bil z očetom, »skrbna« mati pa se je zanj nenadoma hudo »zbala«. Seveda pa je to niti malo ni skrbelo takrat, ko je prav ta babica njenega sinčka pogosto čuvala že pri nekaj mesecih, ga hranila, previjala in kopala. Ne, takrat ji je povsem zaupala. Ko pa je njen partner in sin taiste babice odšel, ker ..., je postala babi tako »sumljiva«, da jo je očitno morala nadzirati celo policija. Ne najdem pravih besed za ustrezen komentar.
Kdo bo prekinil to agonijo? Ni odškodnine, ki bi povrnila povzročeno škodo.
