Neprecenljiva vrednost spominov
Moj pogled
Brez deževnih kapljic bi se Zemlja posušila, življenje pa zamrlo. Prav takšno je naše življenje brez dogodkov. Košček nerodovitne zemlje, ki nikoli ne ozeleni. Ustvarjajmo dogodke, osmislimo življenje.
Rudi Kerševan
Za nami so božično-novoletni prazniki. Ali smo spet preveč kupovali, jedli, si želeli, celo dobili? Ne ravno vsi, a slabe občutke ima veliko ljudi. Edini pa smo si, da je bilo najlepše prav radostno pričakovanje. Ko prazniki zares pridejo, namreč prav hitro tudi odidejo.
Januar za marsikoga prinaša tudi pravo streznitev. Vse se namreč nadaljuje brez posebne evforije, ki je tako značilna za zadnji mesec v letu. Počasi se privajamo na novo letnico, v koledar si zapisujemo rojstne dneve in številne obveznosti, dan pa postaja zares daljši – in prav to je tisti lepši del prvega meseca v letu.
Kaj pa naše zaobljube? Smo starim in neizpolnjenim morda dodali še kakšno novo? Bomo od zdaj živeli bolj zdravo, se rekreirali, hujšali, opustili kajenje, pitje sladkih pijač in morda tudi sladkanje s pregrešno dobro čokolado?
Polni smo zavez, le njihova izpolnitev je precej težja od lahkotnega besedičenja. Enako je, če si vse lepe želje kam napišemo. Ostanejo seveda kar tam. Redki jih namreč vzamejo skrajno resno.
Obstajajo pa stvari, ki so precej lažje uresničljive, a nanje ne pomislimo prav pogosto. ČAS, ki si ga vzamemo za najbližje. Morda jih že jutri ne bo več med nami. Morda bodo zaradi demence vstopili v svet, v katerem ne bo prostora za nas. Postali bomo nekdo in nič več partnerji, otroci ali vnuki. Ljudje brez imen in skupne preteklosti. Ne bo mogoče obujati spominov na poroke, potovanja, otroške radoživosti, vnučke, domovanja, skupne prijatelje in najbližje sorodnike. Spomin bo izbrisal marsikaj lepega. Odšlo bo sicer tudi vse slabo. Ostal nam bo le človek, ki ga ne bomo zmogli prepoznati, toliko novih lastnosti bo zaradi bolezni pridobil.
Zato si že ta hip vzemimo čas za vse, ki jih imamo radi; starše in stare starše, prijatelje in sodelavce, ki so nam dragi, vstopajo pa v tretjo ali četrto generacijo. Da nam nekoč ne bo žal, kajti ko jih ne bo, ne bo mogoče izvedeti prav ničesar več niti o tistih, ki so danes del našega družinskega drevesa, kaj šele o davno umrlih.
Ob slike v starih albumih napišimo njihova imena in sorodstveno vez. Čez leta tega ne bo več mogoče storiti in naši otroci bodo prav zaradi nas ob del te ne tako davne preteklosti. V teh časih imamo namreč vse spomine shranjene le na pametnih napravah, ni več slik in albumov. Če jih uniči virus ali kaj podobnega, odidejo prenekateri spomini na dogodke, ki jih nikoli več ne bo mogoče ponoviti z istimi osebami. Nikoli več.
Mar ni to dovolj za novoletno zaobljubo, da letos ustvarimo album ali zgodbo spominov svojega življenja? Zase in za zanamce.
Poskusite, ne bo vam žal in radi se vas bodo spominjali, saj boste zapustili nekaj izjemnega in večnega.
Kakšno darilo! Vredno bo več kot briljantni prstan, ob katerem se lahko dediči prav hitro sprejo.
Ob tem pa se bodo le radostili.