Obrazi sreče
Bila je zadnja nedelja v marcu – s premaknjeno uro in Prevčevim svetovnim rekordom. Končno se nam je vsaj malo nasmehnilo sonce, ki že samo po sebi v ljudi vnaša optimizem. Ob zgodnji nedeljski kavi sem sedela v nadvse prijazni družbi. Medtem so mnogi že praznovali bajramski dan in zaključek velikega posta. Sami moški, njihove žene, mame in hčerke pa so doma pripravljale gostije. Premišljevala sem o enakopravnosti spolov. Je dovolj cvet za 8. in morda še 25. marec? Marsikateri si s tem samo operejo vest, nekateri pa še tega ne. Nekaterim je lepše, če dobijo cvet tudi med letom; kar tako, brez obveze.
Kmalu zatem sem odšla na avtobus in sledila je zelo živahna nedeljska vožnja. Nekateri tam govorijo tako glasno, zlasti po videoklicu, kot bi želeli, da jih vsi slišijo. Mlada dama: »Veš, sem mu rekla, da me z Egiptom ne bo kupil, šla bi raje na Maldive ...« Tridesetletnica pa nekomu na drugi strani: »Težka bo, ne bom spet nasedla lepim besedam. Pa naj ga ima malo pogosteje in se z njim ukvarja, a preživnino zahtevam. Imam brezplačnega odvetnika, mu bo že pokazal.« Klasika mnogih razvez, otroci pa v precepu bojev zanje. Zmanipulirani do konca.
Kmalu sem prispela pred Klinični center. Le še pot po parku do Onkološkega inštituta. Nikjer nikogar. Tam se mi misli vedno vračajo v preteklost. Obiskovala sem nekatere, ki jih več ni. Prijazen varnostnik je takoj pokazal pot.
Prišla je ONA. Na hitro hospitalizirana po kemoterapiji zaradi krvi, podobne vodi. Na glavi rdeč turban, ob njej stojalo s stekleničkami rešitve. Iz velikega avtomata sva vzeli dve posebni kavici, v roke sem ji stisnila angelčka za moč in upanje. Še vedno verjamem vanje in jih zbiram. Poklanjajo mi jih mnogi – že leta. In ob prav posebni priložnosti izberem kakšnega, ki že na zunaj kaže smisel življenja. Ta naj bi bil za zdravje. Po peti operaciji in tretjem raku v 12 letih ga res potrebuje. Ob NJEJ, polni silnega optimizma, sem začela razmišljati o sreči. Je ta sploh lahko kaj drugega kot zdravje?
Pokazala mi je fotografije na telefonu, na nekaterih je bila s tako bujno pričesko, da sem ostala brez besed, ko je snela pokrivalo. Rešila me je: »Saj bodo kmalu zrasli, potipaj!« Mimo so prav tiho prihajali dežurni. Pohvalila je prav vse.
Zdravnike in medicinske sestre, ki so kot mravljice in angeli v belem ali modrem. Razneženo je govorila o tem, kako na izmučenih rokah iščejo žile, jih bodrijo in delajo s srcem za težke bolnike. Zanje so tam zaposleni – bogovi.
Onkologija ne bo nikoli zasebna, saj ni denarja, da bi jo ljudje lahko plačevali, premišljujem. Drage aparature in še dražja zdravila, da o izjemnih strokovnjakih niti ne govorimo.
Kaj je torej največja sreča? Če se pomena zdravja in drobnih trenutkov zavedamo dovolj zgodaj in ne sanjamo o hišah s tremi nadstropji in bentleyjih pred njimi, pregrešno dragih potovanjih, golfu, jahtah in safarijih. Bolni bi vse zamenjali zgolj za zdravje.
ONA bo spet zmogla. Zase, za družino in za nas, ki jo imamo radi. Krasita jo namreč neizmerna skromnost in velika življenjska moč.