VAŠI SPOMINI NA ŠOLSKE DNI

LITERARNE STRANI

Kracanje črk

»Komaj se je vojna oddaljila, že nam šola je grozila. Tovarišica učiteljica Šlibarca na tablo črke nam kraca!« Tako se spominja Valentina Kindlhofer iz Zasipa pri Bledu, ki je med učenci, ki so obiskovali osnovno šolo v Zasipu v šolskem letu 1945/46. Njihova prva učiteljica je bila Amalija Šlibar (na fotografiji desno), druga pa Jakobina Žitek.

Moja šola

Da ne bom šla v šolo nikoli, čisto zares nikdar, sem bila tedaj trdno prepričana. Z mamo sva živeli malo ven iz vasi. V bližini ni bilo otrok, k nam so prihajali le odrasli ljudje, zato sploh nisem znala navezati stikov z otroki niti se med njimi nisem dobro počutila. Gotovo sem bila tudi precej razvajena in nemalokrat sem slišala tisto grožnjo: »Boš že videla, ko boš šla v šolo!«

Prvi šolski dan je nezadržno prišel. In kadar se neuklonljiva sila sreča z nepremagljivo oviro, spoznamo, da se sila ukloni ali pa oviro premagamo. Mama me je otepajočo se na silo zvlekla v razred in sedela vso uro poleg mene, saj sem se drla kot šoja. Toda moj odpor do šole in učiteljev se je v naslednjih dneh in tednih hitro polegel. Pod mojimi risbicami so se začele pojavljati prve zvezdice in čebelice. Le kadar je bilo treba kaj povedati, je šlo težko. Vedno sem vedela odgovor, celo smešno lahko se mi je vse zdelo, pa vendar je v meni vse odpovedalo, ko naj bi se javila. Nekega dne pa sem z neko staro pesmico iz Cicibana premagala tudi to in od tedaj sem s šolo ves čas živela v prijazni simbiozi.

Ivanka Korošec

Učiteljica bom

Kot punčka z dolgimi kitkami sem se zelo zelo veselila, da bom lahko začela hoditi v šolo. Ko mi je oče prinesel torbico, je bilo veselje nepopisno. Takoj sem vanjo zložila zvezke, puščico in lepo rdečo knjigo, na kateri je pisalo Prvo berilo. Potem sem dan za dnem pregledovala vsebino.

Pa je prišel prvi šolski dan pred več kot petimi desetletji. Tistega dne je močno deževalo in četica otrok iz vasi je hodila pod črnimi dežniki vso dolgo pot do šole. Do šolskih vrat je vodilo troje stopnic in tam je stala tovarišica strogega obraza. Kar tam na dežju nam je nekaj pripovedovala. Spomin je njene besede izbrisal. Dušica pa si je zapomnila tesnoben občutek in vprašanje, zakaj je tako huda. Šola ni bila več zaželena in mama se je naslednja dva tedna zelo mučila, da me je napotila v šolo.

Po dveh tednih sem pritekla k domačim, ki so delali na njivi. V roki sem držala zvezek, kjer se je na listu bleščala štampiljka s podkvico in štiriperesno deteljico in zraven pripis LEPO. Uganete, kaj sem jim rekla? Zatrdila sem, da bom tudi jaz tršica. Niso bili pozorni na te besede, prav nič niso rekli. Odtlej sem v šolo hodila z veseljem. Pa je prišel zadnji razred osnovne šole, ko smo morali napisati spis o svoji poklicni poti. Moj je nosil naslov Učiteljica bom. In verjeli ali ne, to se je zgodilo in danes bi vso zgodbo z veseljem ponovila ...

Olga P.

Prvo srečanje z morjem

Bilo je leta 1951 in bili smo prva generacija po vojni, ki je končala sedemletko, ki je bila takrat zamenjava za nižjo gimnazijo na osnovni šoli v Gornji Lendavi (pozneje Grad). Na zaključni izlet so nas naši učitelji popeljali v Opatijo. Potovali smo z vlakom. To je bilo naše prvo srečanje z morjem. Po morju so nas peljali s čolni na vesla. Bilo je nepozabno. Kdor se prepozna na fotografiji, naj me pokliče na telefonsko številko: 031 637 370, Anica Frumen, zdaj Kuzmič.

Le kje je peresnik?

Spomin iz prvega razreda: pisali smo s peresom, ki je bilo nasajeno na leseno paličico. Ta ročnik, tako smo ga imenovali, smo namakali v stekleničko s tinto. Nekega šolskega dne nam je ravnatelj, spoštovani tovariš Sattler je namreč tisti dan nadomeščal bolno učiteljico Milico, narekoval zgodbo o Mojci Pokrajculji. Sama sem že znala pisati in sem takoj prelila njegove besede v zvezek. Peresnik sem si zataknila v bokolo, to je bila posebna pričeska. Kar naenkrat je tovariš ravnatelj nadaljeval z narekom, jaz pa vsa panična nisem vedela, kam sem odložila peresnik. Šele ko sem se z rokami prijela za glavo, me je peresce zbodlo in sem pohitela s pisanjem.

Bogdana Kos

Osamljena prvošolka

Pred več kot 70 leti se je začela moja prva pot v šolo. Od mojega doma je bila oddaljena približno štiri kilometre, do tja je bilo treba peš. To je pomenilo eno uro hoje. Prvi dan me je v šolo pospremila mama, ki me je med potjo opozarjala, kje moram hoditi, na kaj moram biti pozorna in podobno. Zbrali smo se na šolskem dvorišču. Učiteljica je imela seznam učencev, vsakega je poklicala po imenu, zabeležila prisotnost, obrazložila vse podrobnosti glede poteka šolanja in nas peljala v naše razrede.

Drugi dan sva šli v šolo skupaj s sestro, ki je bila starejša šest let. Tudi nekaj sosedov je bilo zraven, a jaz sem bila edina, ki je šele začela hoditi v šolo. Šolski hodnik je bil poln otrok, iskali so razrede, tekali po stopnicah gor in dol, se pozdravljali, klepetali in smejali. Razen sestre nisem poznala nikogar. Vprašala sem jo, v kateri razred naj grem. Presenečeno me je pogledala, na hitro pokazala z roko na ena vrata, rekla, da se ji mudi, stekla po stopnicah in ni je bilo več. Potem je zazvonil zvonec, ki sem ga prvič slišala tako zvoniti, vse se je umirilo in naenkrat sem bila na tistem velikem hodniku sama. Stala sem na hodniku, sama in nemočna gledala okrog, strah me je bilo, v očeh so se mi počasi začele nabirati solze. Takrat sem za hrbtom zaslišala prijazen glas svoje učiteljice, ki me je vprašala, zakaj ne grem v razred. Tiho sem odgovorila, da ne vem, kam naj grem, ona pa se je nasmehnila, me prijela za roko in skupaj sva vstopili v razred. Pokazala mi je, kam naj sedem, in kot da se ni nič zgodilo, je začela prvo uro pouka. Po mnogo letih me v spominih še danes razžalosti misel na tisto malo, drobno deklico, ki je ostala sama sredi hodnika, njena sestra pa je tekla gor po stopnicah …

Irma Košenina

Drugi razred osnovne šole

V drugem razredu nam je učiteljica dala za nalogo napisati spis z naslovom Pri nas doma. Rodila sem se doma v nizki s slamo kriti hiši, ki je bila iz lesenih brun in je imela majhna okna. Na tleh je bila ilovica. Kurili in kuhali smo v krušni peči brez kamina. Z mamo in staro mamo smo imele eno omaro. Spala sem zraven mame v tobelnu. Podnevi je to bila miza, zvečer pa smo sneli zgornji del in je bila postelja, napolnjena z ličkanjem. V spisu sem hotela napisati čim bolj razumljivo, pa sem napisala, da spim zraven mame pod mizo.

Prek Zveze borcev so me večkrat poslali na taborjenje, enkrat na Otočec, drugič v Kostanjevico pa k morju. Vedno nas je bilo veliko otrok, vsi smo med vojno ostali brez enega ali obeh staršev. Zelo lep spomin imam na počitnice v Rovinju. Obiskal nas je predsednik tovariš Tito. In se rokoval z nami – rekel je, da smo otroci domovine. Ekonomu je dal denar, da smo se peljali na izlet z veliko ladjo. Naslednje leto pa smo šli v Pulj, ker je prišel na obisk Naser, predsednik Egipta. Z začudenjem smo gledali velike ladje in črne vojake, oblečene v bele obleke. Tudi fotografirali so nas, a žal nisem dobila nobene slike, pa tudi nobenega od otrok nisem več srečala.

Marica Plavčak

Barvice

Glavni odmor v osnovni šoli leta 1962. Ko smo se vrnili z malice, ki smo jo imeli v eni od hiš blizu šole, smo imeli še nekaj časa za igranje na šolskem dvorišču. Večina se nas je odločila, da se bomo igrali igro barvice. Najprej smo z izštevanko izšteli kupca in prodajalca barvic. Kupec je šel na drugi konec igrišča, prodajalec pa nas je posedel na betonsko polico na ograji in vsakemu na uho zašepetal določeno barvo. Enako barvo je lahko določil več otrokom. Nato smo poklicali kupca. Ta je najprej vljudno pozdravil, nato pa povprašal prodajalca, ali ima kaj barvic za prodajo. Ko mu je ta odgovoril, da jih ima, je kupec začel kupovati. Če je izbral barvo, ki je bila na polici, je ta vstala in zbežala pred njim. Kupec jo je moral uloviti in odpeljati na svoje mesto. To je lahko večkrat ponovil. Če barvice ni ulovil, se je ta usedla na svoje mesto in dobila drugo ime.

Kupec in prodajalec sta rada dodajala k pravilom igre tudi svoje ideje. Bolj ko je bila igra zabavna, bolj smo se smejali. Tistega dne se je kupec domislil, da bi bil starček, ki kupuje barvice. Našel je debelo gorjačo in se pri hoji močno opiral nanjo. Hodil je počasi, še malo stokal zraven, češ da ga boli križ, potem pa z njeno pomočjo prišepal do prodajalca. Ko je izbral pravo barvico in je ta ušla s svojega prostora, pa je tekel za njo na vso moč. Pozabljene so bile vse bolečine v križu. Ko je prišel po barvico kot starček naslednjič, je skozi šolska vrata stopila takratna tovarišica. Ko je zagledala šepanje in spakovanje igralca med igro, se je močno razjezila. Presodila je, da se norčujemo iz starejših ljudi in invalidov. Igro je prekinila in vsi, ki smo se igrali, smo dobili kazen. Morali smo klečati vsak v svojem kotu naše in še sosednje učilnice, ki je bila takrat prazna. Kazen se nam je zdela zelo nepravična, saj smo se le zabavali in nismo mislili nič slabega. Klečanje ni bilo več v navadi, le stanje v kotu, kar je bila zelo poniževalna kazen, posebno za nas, pridne. Sram nas je bilo. Nikoli prej še nihče ni klečal, saj je bila tovarišica sicer prijazna do učencev. Le kaj jo je tako razjezilo?

Mira Smrkolj

Drobcena prvošolka

Zdaj, ko sem že starejša in sem v domu starejših, se velikokrat spomnim na mlade dni. Stanovala sem na vasi, z vaškimi otroki smo se lovili, igrali skrivalnice in še marsikatere igre, ki jih današnji otroci sploh ne poznajo. A najrajši sem gledala slikanice in se trudila, da se z mamino pomočjo naučim črke in brati. Se boš že v šoli naučila, so mi vsi govorili.

In prišel je tisti težko pričakovani september, ko sem šla v prvi razred. Tisto noč nisem spala, komaj sem čakala, da bo jutro in da grem v to tako zaželeno šolo in se začnem učiti. Mama mi je iz ostankov blaga sešila oblekico in sva šli. Vsa očarana sem gledala veliko stavbo, ki je bila šola. Sicer me je malo stiskalo pri srcu, ker sem se bala, da se bom izgubila. Tovarišica me je posedla v prvo klop, ker sem bila majhna in drobcena. Spraševala nas je po imenih in nam povedala, da moramo dvigniti roko, če jo hočemo kaj vprašati ali povedati. Seveda sem se takoj javila in povedala, da jaz črke že poznam, samo brati še ne znam. Bila je prijazna z menoj.

Najprej smo imeli le tablice in kredo za pisanje, po pol leta pa smo že morali imeti pravi zvezek, svinčnik in čitanko. Spet nismo imeli denarja, da bi vse to kupili, pa tako in tako je bila na vasi navada, da smo od starejših učencev podedovali čitanko in knjigo računstva. V kratkem času sem že brala, kar je bilo napisano s tiskanimi črkami, nato smo se začeli učiti še pisane črke. Spomnim se, da sem hodila po celi vasi in se vsakemu, ki sem ga srečala, hvalila, kako znam brati in da me ima tovarišica rada.

Ko smo imeli glasbeno vzgojo, nam je učiteljica vedno nekaj zaigrala na klavir, in ker sem bila resnično majhna, me je vedno dala v svoje krilo in z mojimi malimi prstki šla po tipkah. Sošolci so bili jezni. Nekoč me je k sebi povabila ena učenka, njena mama je bila tovarišica v tretjem razredu in je stanovala v mestu. Dala nama je malico. Svoji hčerki beli kruh in salamo, meni pa črni in zaseko. Rekla mi je, da je zame boljše tako, ker nisem navajena belega kruha in salame. Bila sem zelo brihtna, razumela sem, da ji ni všeč, da sem revše, ko sem bila v družbi njene hčerke. Zahvalila sem se in rekla, da nisem lačna in da moram domov, ker me čaka mama. To je bil zame zelo grenek trenutek in od takrat se nisem družila več z nikomer.

Prišla je zima in tisto leto je bilo pri nas ogromno snega. V šolo sem seveda hodila peš, na vsako stran po pet kilometrov. Nekega dne je zapadlo ogromno snega, in ko sem se vračala iz šole, se mi je sneg vdrl pod nogami in me prekril, da me sploh ni bilo videti. Mama me je čakala doma, bila je zelo prestrašena in skoraj cela vas me je šla iskat. Končno so me našli pod snegom in moja dogodivščina je bila končana. Ker je moja mama zelo rada brala knjige, mi je večkrat pripovedovala, kaj bere. Takrat je brala o raziskovalcih severa, ki so se izgubili, in hitro sem to zgodbo vzela za svojo in vsem govorila, kako me je na severu doletela nesreča v ledu in snegu in da so morali pome poslati ledolomilec. Drugi otroci so me poslušali odprtih ust in mi zavidali.

Emilijana Crgol

Spoštovana učiteljica …

Po mnogih letih se vam oglaša vaša učenka. Želim vam povedati, zakaj ste mi ostali v tako lepem spominu. Od četrtega razreda leta 1958 do konca osnovne šole ste nam bili razredničarka. Od petega razreda naprej ste nas učili matematiko. Ampak šele zdaj se zavedam, da ste mi vedno popuščali in mi dali petico, četudi si je nisem zaslužila. Že takrat ste vedeli, da matematike ne bom potrebovala. Zato pa sem blestela na področju kulture. Dopustili ste mi, da sem režirala razredne predstave ob različnih priložnostih. Nastopala sem skoraj na vseh šolskih proslavah. Ali sem recitirala ali pa sem igrala na harmoniko. Pomagali ste mi, da sem iz boječe deklice postala samozavestno dekle in da sem rada hodila v šolo. S svojimi besedami ste me spodbujali, da sem postala odločna in sem znala reči tudi ne, če je bilo treba. To mi še danes pride prav. Ker sem vedno nekaj vodila in organizirala, mi je to pomagalo tudi pozneje v življenju. Izgubila sem tremo pred nastopi.

Ko sem bila že na fakulteti, ste mojo mamo spraševali, kako sem in kam sem se usmerila. Bili ste prijazni in ljubeči. Bili ste življenjski in ne ozko usmerjani. Zato mi tudi po mnogih letih ostajate v lepem spominu. Vi ste že dolgo pokojni, jaz pa štejem 77 let, a se vas še vedno rada spominjam.

Nada Češnovar

Spomini na osnovno šolo

V četrtem razredu (sedim v četrti vrsti, druga z leve s kitami).

Letos mineva 52 let, odkar sem zaključila osnovno šolo v Vavti vasi. Lepe spomine imam na sošolce ter na vse učiteljice in učitelje. Vsakega posebej se še spomnim, vsak je prispeval delček k moji poklicni poti. Iz Prapreč, vasi, v kateri sem živela, nas je bilo v šolskem letu 1965/66 v prvi razred vpisanih kar šest, tri dekleta in trije fantje. Z Jožico sva bili nerazdružljivi, vseh osem let sva skupaj hodili peš v šolo. Nepozaben je bil zame četrti razred. Imela sem res posebno, drugačno pisavo, štirioglate črke, pisala sem ravno, kot bi pisala ob podstavljenem ravnilu. Učiteljici četrtega razreda je bila moja pisava všeč, tudi urejenost zvezkov, medtem ko moja pisava ni bila všeč učiteljici v petem razredu, saj mi je pri spisu poleg ocene odlično večkrat napisala: »Kdaj se boš odvadila tako pisati?« V osnovni šoli sem pogosto nastopala na prireditvah, recitirala sem pesmi ob različnih priložnostih. Med poukom sem veliko brala na glas. Nekateri učitelji so v meni pustili velik pečat, saj sem se odločila za učiteljski poklic, ki sem ga rada in z veseljem opravljala več kot 40 let.

Helena Murgelj

Na roko napisani spomini

V Centru za starejše Pristan v Vipavi vodim Urice pisanja z roko za starejše, ki so vedno dobro obiskane. Letošnjo zadnjo uro smo pisali spomine na šolo, na kar nas je opozorila snaha ene od udeleženk, ki je pobudo prebrala v Vzajemnosti. Pošiljam fotografijo udeležencev zadnjega srečanja in nekaj njihovih zapisov. »Doma so mi govorili, da moram biti mirna in ne smem nagajati. To sem vzela zares in sem sedela kot pribita in v strahu.«

»Ko sem začela hoditi v šolo, me je bilo zelo strah, ali bom zmogla to težko nalogo. Spominjam se, da sem jokala kot dež. Potem pa je kar šlo, dobila sem nove prijatelje.«

»Doma sem z Višenj, to je vasica blizu Cola. V šolo pa sem hodila v Podkraj, to je raztresena vas, od koder je lep pogled na Vipavsko dolino. Zgodilo se je veliko lepih zgodb, zlasti na poti v šolo in iz nje.«

Vida Trošt