Zanesljivi analogni svet
Sodobna tehnologija je kot neznan vrt. Starejši se pogosto bojijo stopiti vanj. A, ko to storijo, odkrijejo poti, ki vodijo do novih povezovanj, učenja in razumevanja sveta. (Neznani vir)
Spominjam se časov prvih računalnikov. Zanj si porabil pol mize, da si ga lahko postavil nanjo. Sledil je napredek. Postajali so vse tanjši, manjši in zmogljivejši, v službah smo jih počasi dobivali na pisalne mize, vsak svojega, nekateri celo prenosnike v posebnih torbicah. Bilo je pred skoraj 20 leti, ko sem napredovala na vrhovno državno tožilstvo in kot vodja oddelka na okrožnem izgubila svojo čudovito Jelico, ki je natipkala prav vse, kar sem potrebovala, mi zjutraj natisnila pošto in jo položila na mizo. Tam je sicer bil tudi računalnik, a ga nisem uporabljala. Vsa besedila smo namreč tožilci narekovali v ročni diktafon, natipkale pa so jih pridne strojepiske.
Ko sem napredovala, sem bila v sobi sama s spisi in računalnikom, a brez osebne tajnice. Ob tem pa prava računalniška tabula rasa. Besedila smo sicer še vedno tudi vrhovni državni tožilci narekovali, a vso elektronsko pošto si moral pregledati sam in nanjo tudi odgovarjati. Sklenila sem, da se tega takoj naučim, in že prvi teden tam ostala po službi, brskala, iskala, brala in se tudi učila tipkati. Ko sem pozno zvečer želela domov, pa se računalnika nikakor ni dalo zapreti. Številne ikone so bile odprte, ničesar nisem sproti zapirala. Kako sem zagato rešila? Izklop iz vtičnice. Naslednje jutro so mi računalničarji povedali, da je bilo to tako, kot bi hišo zapustila skozi okno. Zgrozila sem se, a kot pridna učenka sem prav kmalu obvladala vse. Naenkrat je zame veljalo, da odgovorim na pošto, še preden jo prejmem (šala).
Enako je bilo z vso drugo elektronsko in bančno komunikacijo. Za prijateljice, ki so se bale bankomatov, sem organizirala izlet na bankomat in jih naučila vseh transakcij, tudi pologa denarja in menjave PIN-kode. Zelo smo se zabavale. Takrat se je to komaj začelo, pred tem smo namreč stali v dolgih vrstah pred bančnimi okenci. Tudi dežurali smo ob stacionarnih telefonih, tako v službi kot doma.
Sledili so navadni in kmalu tudi pametni telefoni, z njimi danes naravnost uživam. Na telefonu delam prav vse: spremljam pošto, novice, omrežja, pišem kolumne in celo zadnje tri knjige so nastale prav tam. To lahko počnem povsod: na avtobusu, ker se veliko vozim, v parku, ob kavici, ker vedno pridem prva in čakam koga, ki zamuja. Vsakemu, ki mi piše, povezav je namreč veliko, odgovorim takoj.
Nisem pa suženj sodobne tehnologije, nikakor. Nikoli še nisem igrala nobene igrice, vsak večer se popolnoma izklopim, prav tako na vseh druženjih in sestankih pa tudi posebnih dogodkih ... Mnogi celo med rojstnodnevnimi druženji odgovarjajo na klice in telefoni nonstop zvonijo. To ni spoštljivo do drugih, ki smo tam zaradi družabnosti.
In za konec le še ChatGPT. Krasna pridobitev. Ponudi odgovore na prav vsa vprašanja, ki mu jih zastaviš. Kam sploh to pelje? Kako bo čez nekaj let? Kaj bo z našo zasebnostjo? Ali bo morda že bral naše misli? Tega me je sicer kar strah.
A še vedno ga ni čez zanesljiv analogni svet. Oni dan mi je namreč popolnoma odpovedal telefon. In s tujega sem lahko o tem obvestila le hčerko, ki že leta ni menjala telefonske številke. Ves dan sem bila nedosegljiva. Spoznala sem, kako smo živeli včasih. Torej znati je treba ostati tudi brez mobitela, je pa težko, priznam. Zato vsem svetujem, da si vse telefonske številke izpišete v posebno beležko, ki jo imate vedno pri roki.
Starejši se analognemu svetu ne smemo odpovedati, prav tako pa nam ga tudi ne smejo vzeti!