Naročite se
01 530 78 44
Arhiv PDF

Zgodbe starih fotografij

september '25Aktualno

Poleti sva z možem prvič obiskala njegove daljne sorodnike v ameriški državi Minnesota in kraj, kamor so pred več kot sto dvajsetimi leti odšli s trebuhom za kruhom številni belokranjski fantje in možje. Pri rosnih letih so se podali čez lužo brez znanja tujega jezika in poznavanja dežele, brez denarja. Amerika je potrebovala delavce za delo v rudnikih in industriji, in ker doma ni bilo zaposlitev, so se z velikimi upi za boljše življenje podali v neznano. Veliko jih je odšlo na sever v nastajajoče rudarsko mesto Elly blizu kanadske meje, kjer so bili rudniki železa. Življenje tudi tam ni bilo lahko, a imeli so vsaj delo. Kako veliko jih je prišlo, se vidi na pokopališču, kjer je polno nagrobnih plošč z belokranjskimi priimki.

Od tedaj se je rodilo že nekaj generacij njihovih potomcev, ki so se razselili po Ameriki, zato bledi tudi spomin nanje. Vedno pa se najde kdo, ki ga zanima, od kod izhajajo njegovi predniki. Raziskovanje družinske preteklosti zna biti sila zanimivo in odpirajo se vedno nova vprašanja. A težava je največkrat ta, da ni več ljudi, ki bi nanje lahko odgovorili. Pri moževih sorodnikih je bil v veliko pomoč bogat arhiv fotografij, pisem, dokumentov in časopisnih člankov, ki ga je zapustila ena od hčera najstarejšega med brati, ki je ostal v Ameriki. Dva sta se čez leta vrnila in si družini ustvarila doma. Nikoli več se niso videli. Sreča je, da je vse skrbno shranjevala, še večja pa, da tega gradiva sorodniki po njeni smrti niso zavrgli. Brez tega se ne bi nikoli našli, kar bi bila velika škoda.

Stare slike, pisma in dokumenti so dragocen družinski spomin. Ne govorijo le o tem, kako so naši predniki živeli, ampak tudi, kdo smo mi in zakaj so nahrbtniki, ki smo jih podedovali, včasih težki.

Danes imamo fotografij na pretek, seveda v elektronski obliki, ki pa jih lahko v hipu izgubimo zaradi okvare naprav ali pa jih v poplavi posnetkov ne najdemo. Dobro je, da jih imamo vsaj nekaj na papirju. Na hrbtni strani pa vedno zapišimo, kdo je na fotografiji. Zanamci nam bodo hvaležni.

Jožica Dorniž