Kako je mogoče?
Sodobni prometni junaki: brez čelade, brez smeri, brez trohice odgovornosti, na mestnih avtobusih pa zgolj pred pametnimi telefoni. Neznani avtor
Pogosto sem razmišljala, da mi bo morda po več kot dvajsetih letih pisanja kolumn za različne medije nenadoma zmanjkalo tem. A danes sem prepričana, da mi jih preprosto ne more. Kajti če hodiš naokoli z odprtimi očmi, vidiš toliko stvari, o katerih je vredno razmišljati, pisati in nanje opozarjati.
Veliko hodim naokoli peš ali se vozim z mestnimi in primestnimi avtobusi, a ne le v tednu mobilnosti. Naj torej začnem kar z njimi. Opažam, da je res kriza s kadri. Povsod vabila, naj se podjetju pridružijo novi sodelavci. In očitno so marsikateri, vsaj po videzu sodeč, tudi že upokojeni. Zelo pohvalno. Vidiš in doživiš pa marsikaj. Oni dan je šofer med vožnjo ves čas govoril po mobitelu in temu primerno vozil, zaviral in celo oviral. Le na postajah je malo prekinil klepete, a očitno pod vtisi pogovorov povsem pozabljal na odpiranje vrat. Povsod piše, da se med vožnjo ne smemo pogovarjati z voznikom, ne pa tudi da se on ne sme pogovarjati po telefonu. K sreči so taki res izjeme.
Ni pa izjem, predvsem med mladimi, ki na prepolnih avtobusih ob kritičnih urah zasedejo prav vse sedeže in se takoj potopijo v svoje mobilne naprave, zaradi česar sploh ne vidijo starejših in celo invalidov, ki ob njih ves čas stojijo. Priča sem bila začudenju mladenke, da mora vstati s sedeža, ki je rezerviran za invalide. Je pa res takoj vstal mladi Japonec. Tam menda zelo spoštujejo starejše. Bi si ga vzeli za vzor?
Zagotovo pa ste v zadnjem času opazili, kako velika nevarnost preži na nas tudi na pločnikih. Skoraj neslišni električni skiroji dobesedno znorijo mimo nas, in če želiš zaviti s poti, recimo v trgovino, se je najbolje ustaviti in nakazati smer hoje po pločniku. Prav nikjer namreč nismo več varni. Pa kolesarji, ki vozijo v napačno smer, čeprav po kolesarski stezi, so že kar pravilo. Tudi sestopi z avtobusa so lahko hudo drzna poteza, saj so mnoge postaje tik ob kolesarski stezi.
Oni dan pa je primestni avtobus nenadoma začel voziti prav počasi. Pred njim je tovorno vozilo zastiralo pogled. Menila sem, da je v okvari, tako počasno je bilo. Za nami pa dolga kolona, vsi nestrpni, saj je bila jutranja konica. Ko pa je ovinek končno omogočil boljši pregled, šok. Na cesti zunaj naselja proti Domžalam je pogumen kolesar vozil precej po sredini, nasproti pa dolga kolona. In tako smo vozili za njim, vse dokler se ni odločil zaviti na stransko pot.
Nasproti je čez čas, tudi po cesti, pripeljalo še mlado atraktivno dekle v kratkih hlačah in kar na rolerjih. Pomislila sem celo na snemanje ..., a nič od tega. Provokacija, nespamet, izzivanje ali kar vse troje? Kdo je na potezi, da vsem tem pove, kako nespametni in nevarni so? Vsak od nas! Pa starši in učitelji tudi.