Starajmo se zadovoljno!
Od upokojitve do smrti se ljudje delijo na dve vrsti: na zadovoljne in na tiste, ki so nezadovoljni z vsem in z vsemi. Prvi so prijetni: z njimi se radi družijo svojci, naključni tujec odnese s srečanja z njimi dober vtis. Drugi so težavni zlasti za bližnje, okolica jih zaradi te ali one sposobnosti lahko celo občuduje, po daljšem srečanju z njimi pa ima vsakdo trpek občutek. Odločilna razlika med enimi in drugimi pa je to, da so prvi srečni, sproščeni in vedri, drugi pa nesrečni, napeti in grenki sami v sebi.
Od kod ta pomembna razlika in kaj lahko naredimo, da se bomo starali med zadovoljnimi? Poglejmo nekaj vsakdanjih primerov enih in drugih. Vsakdo najbrž pozna oboje.
Poiščimo vzornika
Na usposabljanjih za prostovoljsko ali poklicno delo s starejšimi ljudmi poslušamo žive opise obojih. Spominjam se vitalne upokojenke, ki nam je zaupala naslednjo izkušnjo.
Po nenadni smrti moža je bila povsem obupana. Odrasli otroci in vnuki so se pri njej izmenjavali in naredili vse, da bi jo preusmerili nazaj v stvarno življenje vdove matere in stare mame, ki jo imajo radi, jo potrebujejo in je telesno še povsem pri močeh. Odraščajoča vnukinja ji je rekla, naj ji napiše spomine na pokojnega dedka in na njuno skupno življenje. Ta prošnja jo je prebudila. Takoj je kupila lep zvezek in začela notranji pogovor s pokojnim možem – obujanje skupnih spominov in izkušenj od trenutka, ko sta se srečala. V nekaj mesecih je popisala dva debela zvezka, vse njuno življenje do njegove nenadne smrti. Pripravila je neprecenljiv dar za vnukinjo in druge svojce, sama pa zdravo odžalovala hudo izgubo in zaživela polno življenje; pozneje je prišla tudi med prostovoljce, da bi se družila s starimi ljudmi.
Organizatorica dejavnosti v domu za starejše ljudi pa je na seminarju pred dobrim tednom delila naslednji dve izkušnji.
»Gospa je na vozičku. Na uri telovadbe je vsak dan govorila, kako bo nekega dne vstala z vozička. Vadila je in vadila, da bo noga boljša in bo lahko stala, hodila. Žal pa si je zatiskala oči, kajti stvarno stanje je bilo drugačno, noga ji nikoli ne bo več služila za hojo …«
»V dom je prišla gospa, ki je imela tako domotožje, da je samo jokala in govorila, da hoče domov. Ni se mogla sprijazniti z življenjsko spremembo. Jezna je bila na svojce, čeprav so prišli k njej vsak dan in veliko časa preživeli z njo. Nagajala je negovalkam, ni se želela nič pogovarjati. Bila je polna zamere in jeze. Nato je začela odklanjati še hrano, češ da je njeno življenje izgubilo vsak smisel.«
Ko se srečujem s starostniki, pa naj so mlajši ali starejši od mojih osmih križev, imajo mnogi v pogovoru najprej pri roki kritiziranje in jamranje nad vsem mogočim, od zdravja prek mladih do države. Tudi če načnemo pogovor o dobri stvari, večinoma pri tem ne doživljajo veselja, ponosa in hvaležnosti, ampak se takoj obesijo na kakšno negativno malenkost.
Vsakdo pa pozna ali ima v lepem spominu tudi starejše ljudi, ki so tako prijetni, da človeku že spomin nanje pogreje srce. Na naših usposabljanjih za kakovostno staranje in boljše sožitje med generacijami imamo začetno vajo, ko vsakdo v zbranosti obudi kako svojo izkušnjo s človekom, ki se je kakovostno staral. Nato napiše »portret« tega človeka, ki mu je kot vzornik za lastno staranje. V zadnjih tridesetih letih sem pri teh usposabljanjih na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje poslušal in bral več tisoč portretov ljudi, ki so bili vzor uspešnega staranja. Polovica med njimi je starih mam, babic, non in bic!
Kaj je pomagalo našim materam, starim materam in tetam, da so bile na stara leta prijetne za vse okrog sebe in zadovoljne same v sebi?
Ključ do zadovoljstva je veščina izpuščanja
O umetnosti izpuščanja je pisala in govorila dr. Metka Klevišar, ki je začela v Sloveniji širiti znanja o paliativni oskrbi neozdravljivih bolnikov, spremljanju umirajočih in žalovanju. V času osamosvajanja slovenske države je k nam prinesla sveža znanja o sodobnem hospicu, ki jih je v letih pred tem ustvarjala znana socialna inovatorka dr. Cicely Saunders. Danes je Metka zadovoljna oskrbovanka v domu v Celju. Kljub svoji invalidnosti in starostnim težavam je dejavna. S svojo vedrino, zaupanjem in izkušnjami privlači druge stanovalce doma, zaposlene in ljudi po vsej Sloveniji, ki imajo prek nje stik s sodobno tehnologijo. Tudi v svojih visokih letih je z vozička ali bolniške postelje mnogim navdih za to, da nedosegljive stvari in nepotrebne želje izpustimo iz svoje glave in srca ter se oprimemo nove dobre možnosti, ki jo nudi sedanji trenutek.
To je umetnost izpuščanja. Dokler človek drži nekaj v rokah, ne more prijeti česa drugega. Če tistega, kar drži, ne potrebuje, je edino smiselno, da to izpusti iz rok. Samo tako si jih sprosti, da lahko prime tisto, kar je zdaj na voljo in kar potrebuje. Obstaja znana zgodba o domačinih v Afriki, ki so lovili opice. V zaboj so dali banane, luknjo pa naredili tako majhno, da je opica lahko segla po banano; ko jo je prijela, šape z banano ni mogla več izvleči, banane pa ni izpustila.
Ko ljudje izgubimo zdravje ali položaj, ko se nam ne uresniči kaka želja ali so naši bližnji drugačni, kot si želimo in si predstavljamo, da bi morali biti, ravnamo kot opice. To vrednoto trdno držimo, življenje gre pa naprej mimo nas. Sami se ulovimo v past, da smo nesrečni, drugim pa zoprni. Čim starejši smo, tem večja je nevarnost, da se ujamemo v to past.
Ni pa nujno. Mnogi so prizemljeni realisti – tisto, kar je minilo, izpustijo. Čim večjo vrednost je imelo, tem pristneje odžalujejo, saj je žalovanje za vsem dobrim, lepim in vrednim, kar je minilo, zdravljenje razbolele duše. To so mladostni in prijetni ljudje, ki jih mlajši opisujejo kot svoje vzornike za lastno starost. Med njimi je tudi dr. Metka Klevišar, bil je moj učitelj Anton Trstenjak, moja mati … Najdite tudi vi v svojem spominu kakega takega človeka in ga podoživite, da boste v živo odkrili, v čem je bila skrivnost njegovega zadovoljnega staranja.
Kaj naredijo tisti, ki zmorejo izpustiti, kar je odšlo? Zavzamejo zavestno stališče: Kar je odšlo, ni več moje. Pred menoj pa je vsak trenutek nekaj novega dobrega, če imam le odprte roke, oči in srce, da to vidim.
Tega ne znajo narediti tisti, ki zagrenjeno stiskajo v pesti nekaj, kar je nedosegljivo. To jih vklepa v nezadovoljstvo.
Kretnica med smiselnim stališčem in jalovim upiranjem neizbežni nujnosti je človeška zmožnost, da jezo preusmerimo v žalost. Normalno je, da nas jezi, ko se življenje ne suče tako, kot si želimo. Jeza je moč, toda slepa kot divji tok vode. Človeška pamet lahko ta tok spelje na mlinska kolesa ali električne turbine, da nam opravlja veliko delo. Pamet imamo tudi zato, da svojo jezo zaradi izgube zdravja, doma, ugleda, dejstva, da se mlajši ne ravnajo po naših predstavah, in sto drugih nevšečnosti preusmerimo v pristno žalost ob teh izgubah. Energija jeze, ki smo jo preusmerili v žalovanje, opere našo notranjo rano in nam odpre roke za sprejemanje novih možnosti.
V vsakdanjem življenju se vedno znova dogaja, da nekateri ljudje v težavah skokovito zorijo, medtem ko mnoge druge stiska pritisne ob tla in jih nalomi ali celo zlomi. Prvo se zgodi tistim, ki zavzamejo do težave smiselno stališče in izgubo odžalujejo, drugo tistim, ki tega ne storijo ali zavzamejo zgrešeno, nesmiselno stališče.
V čem je moja vrednost?
Da se bomo starali zadovoljno in vedro, je treba ob vsaki izgubi in razočaranju zavestno zavzeti smiselno stališče – stanje sprejeti. Ko to storimo, se nam odpirajo možnosti tudi za doživljanje sončne strani življenja in za smiselne dejavnosti. Ena najbolj dragocenih dejavnosti ob starostnem pešanju je zgled pokončnega prenašanja tegob. Vedno, v zdravju in bolezni, pa nas notranje napolnjuje z radostjo, ponosom in hvaležnostjo misel na to, kar smo v življenju naredili dobrega, doživeli lepega in zdržali hudega. Zgled take življenjske usmeritve daje mlajšim generacijam več zaupanja v smisel življenja kakor vsa stresna aktivnost.
Da se bomo ob izgubah in težavah starali zadovoljno, si utrjujmo zdravo spoštovanje samega sebe. V čem je moja vrednost? Sem vreden zato, ker imam znanje, zdravje, ugled, ker stvari tečejo po mojih predstavah …? Moja vrednost je v tem, kar sem: moje življenje, to, kar sem naredil dobrega, doživel lepega in zdržal hudega. Vse, kar imam, je minljivo, kar sem, pa mi ne more nihče vzeti. In do zadnjega diha lahko sebe dograjujem v dobrega človeka.
prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, fotografija: A. Ž.