Po poti Belokranjcev, ki so rudarili v Elyju

Prosti časseptember '26Ljudje Zgodovina Potovanja

Reportaža

Pred 18 leti je na taščin naslov v Belo krajino prispelo pismo iz Amerike. V angleščini je bilo napisano sporočilo, da je umrla njena sestrična Katica Peshel iz Elyja. Pismo je poslal vnuk njene sestre Mary, Peter Kelley, ki je taščin naslov in pisma našel v tetinem arhivu. Začelo ga je zanimati, od kod izhaja njegov rod. Tako je poleti 2009 z družino prvič prišel na obisk v Slovenijo, nato pa še dvakrat.

Lani sva z možem končno sprejela njegovo vabilo v Minnesoto in obiskala tudi kraj, kamor je odšel njegov dedek, tako kot številni mladi Belokranjci, ki so se pred več kot 120 leti podali s trebuhom za kruhom.

Doma zaposlitve ni bilo, otrok je bilo veliko in vsi niso mogli ostati na borni kmečki zemlji, zato so sledili potrebam po delovni sili v Ameriki. Veliko jih je odšlo na območje rudnikov v gorovju Vermilion Range, kjer je zraslo mesto Ely 26 kilometrov južno od kanadske meje v okrožju St. Louis v zvezni državi Minnesota. Najprej so na to gozdnato območje, kjer so živeli staroselci – indijansko pleme Očipva –, prihajali trgovci s krznom, okoli leta 1865 pa je k jezeru Vermilion mnoge pripeljala zlata mrzlica. Zlata sicer niso našli, odkrili pa so velika nahajališča železove rude. In začel se je ameriški razcvet jeklarstva. Za delo v rudnikih so potrebovali veliko poceni delovne sile, zato so se tja priseljevali številni Evropejci. V Ely je odšlo tudi veliko Slovencev, predvsem Belokranjcev in Dolenjcev; okoli leta 1910 jih je bilo kar tretjina tamkajšnjih prebivalcev. V mestu je še danes mogoče zaslediti njihove priimke, še veliko več jih je na pokopališču, kjer je predel s slovenskimi nagrobniki eden največjih. Poleg njih so tja prihajali tudi Hrvati, Finci in Švedi.

V rudnikih umrli številni rudarji

V okolici Elyja, do koder so leta 1888 iz bližnjega pristaniškega mesta Duluth zgradili železnico, je delovalo več rudnikov železa; med največjimi je bil Pioneer, ki ga je leta 1889 odprla istoimenska železarna. Še danes stojijo tri stavbe rudnika: kovinski vodni stolp, kapitanova hiša z dimnikom in rudarska hiša z jaškom, kjer so se rudarji preoblačili. V 30. letih 20. stoletja je veljal za enega največjih podzemnih rudnikov na svetu. Pri delu jim je pogosto nagajal vdor vode; proti koncu rudarskih del so morali izčrpati približno 7,5 milijona litrov vode na dan, kar je bil tudi velik strošek. Rudnik, ki je bil še zadnji od delujočih, so zaprli 1. aprila 1967, čeprav je bilo v notranjosti še veliko železove rude.

Rudo so po železnici odvažali v pristaniško mesto Duluth (rojstni kraj pevca Boba Dylana), od tam pa z ladjami naprej v bližnje železarne po Gornjem jezeru (Lake Superior), ki je po površini največje sladkovodno jezero na svetu. Danes Ely nima več železniške povezave; ukinili so jo leta 1982, ko so odstranili tudi tirnice. Število prebivalcev še vedno upada, večina se ukvarja s turizmom (vožnja s kajaki, ribolov, pohodništvo in uživanje v neokrnjeni naravi).

V bližini rudnika Pioneer je zaradi rudarjenja nastalo rudniško jezero, sicer pa je Minnesota znana kot dežela desettisočev jezer. Tudi v okolici Elyja jih je kar nekaj; mi smo se zapeljali po bližnjem jezeru Shagawa. Rudniški muzej na prostem nam je razkazal potomec Hrvatov, ki so si prav tako poiskali delo v tukajšnjih rudnikih. Na ogled je nekaj orodja, prikaz izkopa, primerki rude in stare fotografije; pokazal pa nam je tudi glasovalni list, ki so ga pripravili sindikati z zahtevami po boljših delovnih razmerah, krajšem delovniku in boljši plači. Napisan je bil v šestih jezikih, tudi v hrvaščini. Za varnost rudarjev je bilo slabo poskrbljeno; z njimi so ravnali kot s sužnji. Veliko se jih je hudo poškodovalo in jih umrlo. Na tabli pred muzejem je seznam na desetine umrlih rudarjev iz rudnikov Pioneer, Chandler, Zenith, Savoy in Sibley. Med njimi so številni slovenski priimki: Mihelič, Movrin, Muhvič, Novak, Pešelj, Petrič, Plut, Prijatelj, Rom, Rozman, Rus, Klobučar, Štukel, Vukšinič, Zgonc, Gorše, Južna, Kovač, Kuzma, Malarič …

Ustanovili so podporno društvo

Priseljencem v Novem svetu ni bilo lahko. Delo v rudnikih je bilo težko in slabo plačano. Živeli so v rudarskih hiškah in penzionih, kasneje pa so si mnogi kupili kos zemlje in postavili hišo, zato je mesto Ely hitro raslo. Novi prebivalci so zgradili tudi prve cerkve, ženske pa so poskrbele za prve šole. Zaradi nevarnega dela v rudniku so se organizirali in ustanovili prve bratske organizacije, neke vrste zavarovalniška združenja, saj so z zbranim denarjem pomagali družinam umrlih rudarjev, ki so ostale brez prihodka. Med ustanovitelji Podpornega društva sv. Cirila in Metoda je bil tudi Jože Pešelj, Jakobov najstarejši brat, ki je v Ameriko prišel pri 16 letih. Kot je zapisal ob srebrni obletnici, je idejo za društvo dal bogoslovec Ksaver Bajec. Prvo zborovanje so imeli 15. avgusta 1898 v cerkvi sv. Marina v Towerju. Zanimivo je, da so prva pravila Podpornega društva poslali v tisk Jožefu Krajcu v Novo mesto, ker takrat v ZDA še ni bilo slovenske tiskarne. Iz domovine so dobivali tudi knjige in časopise. Čez dve leti se je podružnica društva v Elyju, ki je imela sprva blizu tristo članov, osamosvojila. Ko se je število članov zmanjšalo, ker so odšli na delo drugam, vladala pa je tudi brezposelnost, so v društvo leta 1908 povabili tudi mlade in s tem zagotovili njegov obstoj ter razvoj. Ameriška bratska zveza je 4. avgusta 1973 v jugoslovanskem narodnem domu v Elyju praznovala 75. obletnico, častni gost je bil edini še živeči ustanovni član, 94-letni Jože Pešelj. Delal je v več rudnikih, na koncu pa kot komunalni inšpektor v mestu. Bil je zelo aktiven član, med drugim tudi tajnik in organizator, pisal pa je tudi za tamkajšnje časopise. Ob hiši v Elyju, v kateri je do smrti živela njegova hči Katica, je uredil lep vrt in vrtnaril do konca življenja. Zaradi dolgih in hudih zim mu niso uspevale vse rastline tako kot doma v Beli krajini, zato je njihov izbor prilagodil.

Pešljev rod v Ameriki

V tamkajšnjih rudnikih so delali tudi Pešljevi bratje iz Jerneje vasi pri Črnomlju. Pravzaprav so tja za očetom odšli vsi Pešljevi otroci: Jože, Janez, Ana in okoli leta 1907 še najmlajši Jakob, ki je bil še mladoleten. Domov sta se vrnila le Janez in Jakob. Jože pa si je z ženo Katarino Rožič, prav tako iz Bele krajine, v Elyju zgradil dom in ustvaril družino. Imela sta kar osem otrok, njihovi potomci pa živijo po vsej Ameriki. Ob najinem obisku se jih je zbralo več kot štirideset. Ganljivo je bilo srečati ljudi, ki se niti ne poznajo, povezujejo pa jih iste korenine. Spraševali so naju o Sloveniji, o tem, kako živimo, ter bili navdušeni, da sva jih obiskala in povezala. Peter Kelley, ki je bil pobudnik tega druženja, saj je pred leti navezal stike s sorodniki v Beli krajini, je narisal družinsko drevo in na vrh postavil sliko treh bratov Pešelj, zbrani sorodniki pa so ga hitro dopolnjevali. Na druženje so prinesli hrano in pijačo, med drugim orehovo potico, ki je posebno cenjena, zato se njena priprava prenaša iz roda v rod.

Slovenščine ne govori sicer nihče od zbranih, kar je razumljivo, saj gre že za tretjo in četrto generacijo, se je pa eden od najmlajših odločil, da se jo bo naučil. Rudarji so si namreč želeli, da bi se njihovi otroci izšolali, zato da jim ne bi bilo treba delati tako težko kot njim. Slovensko je znala le najstarejša hči Jožeta in Katarine, Katica, ki je ob očetu Jožetu edina imela stike s sorodniki v Sloveniji, med drugim si je redno dopisovala tudi s taščo Amalijo Dorniž. Belokranjsko jo je naučil govoriti njen oče Jakob.

Iskanje korenin

Večina priseljencev je v Ameriko priplula z ladjami v New York, na Ellis Island, od tam pa so potovali z vlakom na območja, kjer so potrebovali njihove delovne roke. Pot čez lužo je bila dolga, draga in zahtevna. Za Jakoba je denar prispeval starejši brat Jože, ki ga je, ko je prispel, najprej peljal v trgovino, da se je preoblekel in preobul. Tako kot mnogi je stanoval v penzionu. Kot smo lahko prebrali v muzeju Ely/Winton, so za delo v penzionih v Ameriko prihajala tudi dekleta, ki so čistila, prala in kuhala za rudarje. Pravijo, da se postelje nikoli niso ohladile, saj so jih oddajali več rudarjem, ki so delali v različnih izmenah. V muzeju so na ogled značilna rudarska soba, kuhinja in gospodinjski pripomočki, pa tudi kuharske knjige z recepti, med njimi tudi za potico. Srečali smo tudi potomca Belokranjcev Rica Samca. Iskal je podatke o prednikih, ki so v ZDA prišli iz Tribuč. Tudi v Sloveniji je že raziskoval in ugotovil, da je njihov rod žal izumrl.

V treh dneh bivanja v Elyju, kjer sva spoznala številne prijetne ljudi, po katerih se pretaka tudi slovenska kri, sva zadnji dan ob obisku pokopališča doživela posebno presenečenje. Ko smo iskali grobove pokojnih Pešljev, smo naleteli na starejšega gospoda z ženo, se z njim zapletli v pogovor, in ko je izvedel, da sva iz Slovenije, je kar poskočil od veselja. Hitro je začel pripovedovati, da ima sorodnike v Velikih Laščah in da ima rad slovensko narodno glasbo. Začel je prepevati Trzinko in tako smo na pokopališču skupaj zapeli.

Ko se ozrem na pot, ki so jo prehodili naši predniki, in na njihovo izkušnjo življenja med dvema svetovoma, vse bolj razumem, kako so domovina, materni jezik in iskanje korenin povezani. Domovina je spomin, ki ga nosimo v sebi, tudi če smo oddaljeni, materni jezik pa ni le sredstvo sporazumevanja, temveč tudi glas naših dedkov in babic ter njihovih zgodb. Iskanje korenin ni nostalgija, temveč potreba, da razumemo, kdo smo.

Besedilo in fotografije: Jožica Dorniž