Oskrbovanje nevidnih
»Dokler človek sam ne izkusi, težko razume,« je v pogovoru za Vzajemnost povedala upokojena pravnica in naša dolgoletna sodelavka Anka Tominšek o tem, kako doživlja potrebo po dolgotrajni oskrbi. Večina ljudi si želi, da bi jesen življenja preživljali doma. A kaj, ko smo z zakonsko ureditvijo tega pomembnega področja tako dolgo odlašali, da smo se znašli v položaju, ki nam je prinesel novo veliko težavo – pomanjkanje kadrov. Že prej je bilo institucionalno varstvo najbolje urejeno za stanovalce domov in tudi s sprejetjem Zakona o dolgotrajni oskrbi so trenutno največ pridobili prav oni, čeprav je bil zakon sprejet z namenom, da bodo pomoči deležni vsi v domači oskrbi. Teh je več, a jih ne vidimo. A nemočni niso le starejši, ki pomoč potrebujejo tukaj in zdaj, ampak tudi njihovi svojci, ki se morajo znajti, kakor vedo in znajo.
S staranjem prebivalstva je vse več tistih, ki skrbijo za bolnega, onemoglega ali invalidnega svojca, prijatelja ali znanca. Žal pa njihovo delo ostaja brez pravega družbenega priznanja in ustrezne podpore. Družinski oskrbovalci opravljajo več vlog, pogosto za moža skrbi žena, ki je prav tako v letih in bi tudi sama potrebovala pomoč. Zgodb, kakršno je večkrat predstavila Alenka Veber, ki je pet let noč in dan skrbela za mamo z demenco in temu podredila svoje življenje, medtem pa ju je država pustila na cedilu, je veliko. Kaj pa, ko oskrbovalec pregori ali onemore? Ko ne zmore več, je pomoč prisiljen poiskati v instituciji – če seveda dobi prosto posteljo. Pa kljub temu prepogosto sliši zbadljivo vprašanje: »Boste mamo dali kar v dom?« Kaj takega lahko vpraša le nekdo, ki niti za krajši čas nikoli ni skrbel za drugega.
Ob pomanjkanju poklicnih je še toliko pomembneje podpreti domače oskrbovalce in priznati njihovo plemenito delo. Dolgoživost je civilizacijski dosežek, vendar se moramo z vso odgovornostjo in občutljivostjo lotiti tudi izzivov, ki jih prinaša.