Zgodba o štrukljih
Pred desetletji, ko še ni bilo nakupovalnih središč, smo imeli manjše živilske trgovine, v katerih si lahko kupil osnovne sestavine, od moke, olja, soli, sladkorja do mleka. Hrano so ljudje kuhali doma, v delavskih menzah so pojedli malico, v gostilne pa so zahajali le tisti z bolj debelo denarnico. Tudi danes si kosilo v restavracijah privošči malo ljudi, in še to predvsem ob posebnih priložnostih. Vendar pa doma kuhamo precej drugače. Mnogi v stiski s časom posegajo po napol pripravljenih jedeh, ki so jih današnji trgovski centri polni. Tam je mogoče dobiti tako rekoč vse, kar si lačne oči poželijo. Kako in iz kakšnih sestavin so izdelki narejeni, pa največkrat ne vemo. Ko industrijske štruklje skuhamo, ugotovimo, da niso niti približno taki, kot jih je včasih naredila mama ali babica.
Na Dolenjskem so jih pripravljali na različne načine, predvsem pa so jih gospodinje nadevale s tistim, kar so imele pri roki. Včasih so bili bolj bogati, z veliko smetane in jajc, tudi z ocvirki, drugič pa so testo le pomazale z mastjo, dodale nadrobljeno cvrtje in malo sesekljanega peteršilja. Stari ata, ki jih je imel tako zelo rad, bi bil zadovoljen tudi s takimi, čeprav so štruklji slastni predvsem zaradi dobrega nadeva.
Na mizi so bili le ob praznikih, posebnih priložnostih ali kot nagrada po koncu dobro opravljenega kmečkega dela. Včasih so rekli, da »žganci streho predero, štruklji pa po svet poženo«. To pomeni, da so si že žgance z bogato zabelo težko privoščili, kaj šele štruklje. Danes je drugače; doma jih ne pripravljamo, ker nimamo časa, zato jih raje kupimo. Potem pa bentimo, da niso dobri.
Bližajo se prazniki in z malo nostalgije lahko poskrbimo za nepozabno pojedino. Vzemimo si čas in naredimo domače štruklje. Radi jih imajo tudi mladi, ki sicer prisegajo na sodobne jedi.
Veselo martinovo vam želim.