SPOZNAJTE JIH

Verico Skok poznajo tako sokrajani kot mnogi drugi, saj pogosto pomaga ljudem in živalim. Pred dvema letoma je v domačih Štorah ustanovila svoje humanitarno društvo s preprosto željo, da bi njena in pomoč članic ter nekaterih sokrajanov dosegla čim več ljudi.

Verica ni povsem običajna upokojenka, čeprav ji leta ne pridejo do živega. Je invalidsko upokojena, saj so ji v mladih letih odkrili eno od oblik multiple skleroze. Od takrat bodo kmalu minila tri desetletja. »Zame je bil to šok. Še posebej, ker sem bila takrat zaposlena v celjski bolnišnici in sem se želela šolati in nekoč postati glavna medicinska sestra. To mi ni uspelo. Sem pa končala šolanje za bolničarko, kar mi pride še kako prav, saj sem prostovoljka v bolnišnici,« pravi.

SPOZNAJTE JIH

Sonja Čok Ciglenečki, ki bo decembra praznovala 98. rojstni dan, pravi, da težko uboga, ampak tu in tam poskuša. Razgledana, radovedna, zahtevna, vztrajna je rasla v multikulturnem okolju. Rodila se je v Beogradu, spominja se veličastnega pogreba v Marseillu ubitega kralja Aleksandra. Študirala je kemijo v Ljubljani, nazadnje pa pristala v Mariboru.

V kuhinji stanovanja v drugem nadstropju visokopritličnega bloka nas je pričakala lepo pogrnjena miza. Gospa Sonja, ki ji je ostalo zelo malo vida, slabo sliši, pomaga si s slušnim aparatom, po operaciji kolka pa brez bergel ne more nikamor, pravi, da starost ni lepa, ko nisi več samostojen. Toda njeno življenje je kljub vsemu polno. Rojena je bila pod srečno zvezdo, imela je dobre starše, se razgovori. Mama je bila izredna, zelo pametna ženska, veliko jo je naučila, na stara leta se je celo učila francoščino.

 Na fotografiji, najverjetneje iz leta 1930, so sestre ženske bolnice v Ljubljani na današnji Šlajmerjevi ulici. V prvi vrsti na sredini je upravnik prof. dr. Alojzij Zalokar, večkratni predsednik Slovenskega zdravniškega društva, na desni pa asistent dr. Pavel Pehani. Fotografijo je v objavo poslala Miha Zalokar.

 Anton Žagar in Ivanka Novak sta se poročila pozimi leta 1961. Zanimivo je, da se je istočasno poročil tudi njegov brat Mihael. Po svatbi v domači hiši v Jagodniku so svatje nadaljevali praznovanje na novih domovih obeh parov – v Karteljevem in na Vrhu pri Pahi. Fotografijo je v objavo poslal sin Anton Žagar.

IZ RODA V ROD

»Ste filozof, kulturni antropolog in etnolog z magisterijem razvojnih in humanitarnih študijev v Cambridgeu; zlahka bi dobili katero koli službo ...« je v televizijskem pogovoru s 34-letnim Nickom Vovkom dejal voditelj. Nick pa je odgovoril: »Ampak delo na področju humanitarnosti ima zame pravi smisel ...«

Razmišljanje, ki je v današnjem svetu, ki ga poganjata denar in celo pohlep, zelo redko. Pod okriljem Danskega sveta za begunce je bil v Ukrajini, zdaj je že drugič v Gazi. Izkušnje iz obeh držav so pretresljive, toda nič se ne more primerjati z Gazo, pravi. »To je neopisljivo trpljenje, razčlovečenje, ki ga povzroča ena najbolj opremljenih vojsk na svetu, ob tem pa si je za orožje izbrala tudi lakoto.« Zanimalo nas je, kdo je Nick Vovk, katerega vzornika sta Tomo Križnar in Pedro Opeka, in ob kakšnih vrednotah je odraščal, in tako smo prišli do njegove mame Mojce Primožič.

ŠPORTNI VETERANI: BRANE KÜZMIČ

Je eden naših najuspešnejših voznikov relija. Več kot desetkratni jugoslovanski prvak in dvakratni evropski. Nikoli pa slovenski. In tovarniški voznik francoskega Renaulta. Danes relija ne pogreša kaj veliko. »No, na televizijskem zaslonu pa ga le še pogledam,« pravi Brane Küzmič.

Takrat je bilo pri nas vse organizirano v okviru Avto-moto zveze Jugoslavije s središčem v Beogradu, v Sloveniji je bila organizacija v rokah Avto-moto zveze Slovenije. »Na jugoslovanskem reliju so sicer v glavnem sodelovali Slovenci, dosti je bilo tudi Srbov, Hrvatov pa že manj. Iz Bosne in Hercegovine so bili štirje tekmovalci, sem in tja se je pojavil kakšen Makedonec, drugih pa ni bilo. A kljub temu je bilo to dovolj, da se je na startu jugoslovanskih relijev zbralo več kot sto posadk,« se spominja sogovornik. Na vprašanje, kje je danes nekdanja jugoslovanska reli scena, pravi: »V vsakem primeru je slovenska scena v primerjavi s preostalimi v nekdanji skupni državi močno odskočila. Kar nekaj hitrih fantov je; tudi zunaj naših meja jim uspevajo odmevni rezultati.«

ODSTRTE PODOBE – PODGORJE

Istrska gručasta vas na Podgorskem krasu je – podobno kot še osem istoimenskih slovenskih naselij – ime dobila po svoji legi pod goro, saj leži na vznožju Slavnika (1028 m). Skozi Podgorje je speljana cesta, ki se nad Črnim Kalom odcepi od avtoceste Razdrto–Koper in se od leta 1929 nadaljuje v osrčje Čičarije proti Jelovicam na hrvaški strani in naprej do Reke. Ta je postala pomembna povezava tega območja s Trstom, potem ko je bil leta 1936 zgrajen podaljšek mimo Kastelca, Socerba in Doline pri Trstu.

Spoznajte jih

Ob letošnji proslavi 270. obletnice začetka odkopavanja premoga v Rudniku Zagorje so Zagorjani počastili tudi 100. obletnico rojstva rudarja, komarata, Lojzeta Medveška.

Rodil se je 1. junija 1925 v Osredku pri Podkumu kot deveti od 12 otrok v kmečki družini, po domače pri Tomažetovih. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena. Petindvajsetega marca leta 1942 so jih Nemci zgodaj zjutraj odgnali peš do Preske, od koder so jih naslednji dan odpeljali s tovornjaki v Rajhenburg, kjer je bil zbirni center slovenskih izgnancev. Naslednji dan so jih z vlakom prepeljali do Maribora in nato do Dunaja, kjer so jih naložili na tovorni vlak, ki jih je odpeljal do Neu-Ulma v Nemčiji.

Spoznajte jih

Za Silvo Košnjek iz Kamnika bi lahko rekli, da je socialna delavka z veliko začetnico. Kot vse poklicno življenje ima tudi po upokojitvi odprte oči in ušesa za potrebe ljudi, še zlasti starejših.

Njena poklicna pot je bila zelo pestra. Opravljala je različna dela s področja sociale, ki sežejo vse od operative prek vodstvenih funkcij do resornega ministrstva. In tudi po upokojitvi pred dvema letoma s svojimi bogatimi izkušnjami pripomore še zlasti na področju dela s starejšimi osebami, med katerimi je preživela velik del svoje kariere. »Gerontologija je področje, ki zahteva veliko senzibilnosti, razumevanja, potrpljenja in hkrati tudi veliko daje – predvsem v smislu spoznanj dragocenosti življenja, ki je kljub tegobam, ki spremljajo starost, lahko tudi v poznih letih polno in zadovoljno. Seveda če je le star človek obdan z ljudmi, ki ga razumejo, mu pridejo naproti, mu pokažejo, da jim je mar zanj in za njegovo kakovost življenja.«

IZ ZGODOVINE

Ali ste vedeli, da imamo pri nas tudi podzemno cerkev in v njej najdemo celo čudodelno vodo? Vhod v Sveto jamo je nedaleč od gradu na Socerbu, v borovem gozdu tik ob planinski transverzali.

Legenda pravi, da je v jami dve leti prebival mladi sveti Socerb (lat. Servulus) po rodu iz plemiške družine iz Trsta. Potem ko je prestopil v krščansko vero in naj bi s čudeži ozdravil mnogo bolnikov, so ga leta 284 v Trstu mučili in usmrtili. Pokopan je v cerkvi svetega Justa v Trstu. Po njem se imenuje tržaška ulica Via san Servolo in eden od otokov v beneški laguni San Servolo. Njemu posvečene cerkve so še v Podragi, Bujah in na Artvižah.

ODSTRTE PODOBE – DRAŠIČI

Belokranjsko vinogradniško naselje z dvesto prebivalci leži na podolgovatem skalnem grebenu, ki se spušča proti vzhodu in je od občinskega središča Metlike oddaljeno šest kilometrov. Od tod vodijo ceste na sever proti obmejnim vasem Vidošiči, Kamenica in Železniki, na vzhod proti Krmačini ter na jug proti Rakovcu in Božakovem. Zahodno od Drašičev so brezovi steljniki, ki so v vsakem letnem času drugače obarvani. »Vsa okoliška prisojna pobočja so že naši predniki zasadili z vinsko trto, saj so tu odlični pogoji za vinogradništvo. Dobra lapornata prst in milo podnebje z zmernimi padavinami omogočata dobro dozorevanje grozdja, ki daje vinu prepoznavni značaj. Posebnost našega vinogradništva pa je sosesko vino. To nastane iz mošta vseh članov Soseske zidanice Drašiči, ki domuje v stavbi nasproti podružnične cerkve sv. Petra,« pravi njen predsednik, 69-letni vinogradnik s 4000 trtami Jože Stariha s Klobčaverjeve kmetije.