ODSTRTE PODOBE – STARA OSELICA, PODGORA

Sosednji razloženi vasi ležita v zgornjem delu Poljanske doline, nedaleč stran od nekdanje deželne meje med Kranjsko in Goriško. Sta na jugu Škofjeloškega hribovja med dolinama potokov Kopačnica in Hobovščica, levih pritokov reke Poljanska Sora. Spadata v občino Gorenja vas - Poljane in krajevno skupnost Trebija ter župnijo Stara Oselica. V vsaki od njiju živi nekaj več kot dvesto prebivalcev. »K naselju Stara Oselica spadajo zaselek Sv. Pavel pri župnijski cerkvi spreobrnitve sv. Pavla in domačije okrog Škrbinove kapelice, imenovane Podklop. Podgoro sestavlja več delov, pri čemer se osrednji del pod gozdnato vzpetino Hrastje imenuje Na vasi, ob bivši tovorni poti proti Trebiji, Stari Oselici in na Tolminsko je Pilovc, najstarejši del Košenije je potisnjen pod hrib Planina, največ hiš pa stoji v spodnjem delu vasi ob glavni cesti proti Hotavljam,« je dejal 84-letni upokojeni ekonomist Anton Bogataj, Pilovčan z Jákapove domačije s hišno številko 29.

ŠPORTNI VETERANI: VIKTOR ANDREJ SUŠA

Na pogovor se je pripeljal na kolesu. Kljub muhastemu vremenu. »Vsak dan, če se le da, sedem na kolo in se odpeljem do središča Celja,« pove Viktor Andrej Suša, ki bo avgusta dopolnil 90 let.

Kolesarjenje pa ni njegova edina strast. Viktor Andrej Suša je zagotovo najstarejši veteranski plavalec pri nas in verjetno tudi daleč naokoli po Evropi. Bil je športnik v mladosti in športnik je tudi ostal. Na celjskem stadionu Kladivar je treniral tek na srednje proge, kjer je v svoji kategoriji dosegal zelo dobre rezultate. »Najraje sem tekel na 1000 metrov. Že kot mladinec,« pove. Doda, da je bil tudi trikratni mladinski prvak v teku na smučeh, dobrih trinajst let pa trener. Še dandanes se rad poda na smuči. Lani se je trikrat spustil po hribu na Rogli.

IZ RODA V ROD

Prof. dr. Franc Vrečer se počasi privaja na status upokojenca. V njegovem zelo aktivnem življenju sta bila v središču raziskovalna dejavnost na področju farmacije, kar je njegov poklic in veselje hkrati, in raziskovanje v najširšem pomenu besede, ki seže vse do duhovnosti. Oba z ženo Matejo, doktorico farmacije, sta sicer s štajerskega konca, on prihaja iz Celja, ona pa iz Velenja, skupni dom pa sta si ustvarila na robu Novega mesta v naravi tik ob gozdu in s pogledom na reko Krko.

SPOZNAJTE JIH

Ptujčan Ignac Habjanič že od leta 2011 zbira plastične zamaške, izkupiček za prodano odpadno embalažo pa namenja otrokom s cerebralno paralizo. V dobrodelno akcijo je poleg vseh, ki zbirajo zamaške, povezal še Slovensko vojsko in Slovenske železnice. Do zdaj zbranih 84 ton zamaškov v denarju pomeni donacijo 25.000 evrov.

S tem denarjem je tako ali drugače pomagal več kot dvajsetim otrokom. »Nečakova hčerka me je, ko sem se upokojil in imel preveč časa, spodbudila, da sem začel zbirati zamaške za dobrodelne namene. V Spodnjem Podravju in delu Prlekije sem obiskal vrtce, šole, razne ustanove, lokale in jim predlagal, naj zbirajo zamaške, ki sem jih enkrat na mesec prišel iskat. Prvo leto sem jih zbral 210 kilogramov, leto kasneje 400 kilogramov, tretje leto pa že šest ton, tako da jih je bilo treba odpeljati dvakrat v letu.

SPOZNAJTE JIH

»Odraščala sem v Zgornji Šiški. Imeli smo majhno polkletno stanovanje v hiši, ki je stala na robu travnikov in vrtov. V kuhinji je živela še mamina teta, starši in jaz smo si delili edino sobo. Največkrat sem šla na vrt kar skozi okno, ker me je bilo strah hoditi mimo temačnih kleti, še posebej, ko sem imela pouk popoldne in sem se vračala že v polmraku,« pravi 74-letna Lidija Jelovac.

Ker je bil oče športni pedagog, je bilo razgibano življenje njena prednost že od rojstva, zato ne preseneča, da je bila pri 13 letih slovenska mladinska prvakinja v umetnostnem kotalkanju. Osnovnošolska in gimnazijska leta so ji mimogrede minila, a vseskozi je veliko risala. »Moji zvezki so bili bolj porisani kot popisani.« Prestop iz gimnazije na likovno akademijo pa je bilo doživetje. »Nenadoma sem se znašla v okolju, kjer sem lahko počela tisto, kar me je najbolj veselilo. Bila sem očarana nad vsem, kar sem doživljala.

SPOZNAJTE JIH 

Veliko sem doživel in nikoli si nisem mislil, da bom dočakal takšno starost, je ob stotem rojstnem dnevu dejal Jože Tkavc, častni krajan Šempetra v Savinjski dolini.

Rodil se je 29. aprila 1925 v Andražu pri Polzeli in se izučil za mizarja pri mizarju Antonu Verdevu v Dobrteši vasi. Obrtno šolo je delal v Žalcu, Preboldu in Celju. Med nemško okupacijo so ga poslali na izpit zato, da so ga kot pomočnika lahko poklicali v vojsko. Kot nemški vojak je služil 14 mesecev v Avstriji in Berlinu. Maja 1944 je prišel domov na dopust, kar je izkoristil,   in 6. junija 1944 odšel v partizane. Najprej na Ponikvo, nato na Graško goro in kurirsko postajo TVS34 v Šentvidu pod Uršljo goro, kjer je bil kurir do 9.

SPOZNAJTE JIH 

Ustvarjalna dolenjska pisateljica in upokojena učiteljica Ivanka Mestnik je meseca maja obrnila 91. list svojega ustvarjalnega življenja. Pisateljica, ki s svojimi knjižnimi deli navdušuje staro in mlado, se v svojih delih vedno znova vrača k svojim koreninam v Suhi krajini. 

Na jesen življenja živi v novomeškem domu starejših občanov, a se je tudi letos udeležila prireditve v rodni Drašči vasi, katere pobudnica je bila prav ona. V knjigi Krka, zelena žila do srca, ki jo je izdala leta 2019, je obudila spomine na pestro življenje ob strugi zelenega dolenjskega bisera. Takrat je dala pobudo, da bi se v njeni rojstni vasi ljudje družili ob Krki na kulturnih in drugih dogodkih.

 Marija Srebočan s Polzele, z dekliškim priimkom Palir, se je z mamo Marijo fotografirala v Šoštanju leta 1955. 

 Danes nikjer ne bi našli tako številčnega razreda, kot je bil prvi razred osnovne šole v Slovenskih Konjicah leta 1950. Med učenci, mnogi so bili kar bosi, ki so se fotografirali s tovarišico Seručar, je tudi Pavel Leskovar iz Vojnika, ki je poslal fotografijo v objavo.

 Množica mladih fantov je pred skoraj sto leti obiskovala podoficirsko šolo v Zagrebu. Med njimi je bil tudi stric Jerneje Miklič iz Grosuplja, ki je poslala fotografijo v objavo.

ODSTRTE PODOBE – LJUBNO OB SAVINJI

Sklenjeno središčno gručasto naselje v Zgornji Savinjski dolini stoji na robu alpskega predgorja na prodnatih terasah ob sotočju potoka Ljubnica in reke Savinje, ki tu prehaja iz soteske v širšo dolino. Kraj se prvič omenja leta 1247, od leta 1442 pa kot trg s pravico do dveh letnih sejmov in nedeljskega tržnega dne. Razvil se je v lokalno središče hribovskega kmetijskega zaledja, kjer so se Ljubenci ukvarjali predvsem z govedorejo in gozdarstvom, od konca 16. do sredine 20. stoletja pa sta se razcvetela lesna trgovina in splavarjenje (flosarstvo). »Ljubno ob Savinji je bilo tako petsto let začetna savinjska flosarska postaja. Les, ki so ga kmetje posekali na strmih pobočjih, so po drčah spravili v dolino in nato po Ljubnici in Savinji splavili do Ljubnega. Tu so ga razžagali, sestavili flose in se ob primernem vodostaju z njimi odpravili na pot,« pripoveduje 74-letni upokojeni pek in slaščičar ter tudi zadnji ljubenski flosar Martin Juvan.