SPOZNAJTE JIH

Klemen Jerinc, po poklicu socialni delavec, se od malih nog ukvarja z glasbo in trenutno vodi kar štiri pevske zbore. Kot prostovoljec je vrsto let sodeloval tudi pri delu s starejšimi ter vodil medgeneracijske skupine za socialno vključenost.

Rodil se je v ljubljanskih Dravljah v kmečki družini. »Doma smo imeli kmetijo in se ukvarjali s pridelavo mleka. Dravlje so bile pred drugo svetovno vojno vpisane kot prva vas na Gorenjskem. Zato staroselci še vedno govorimo v gorenjskem narečju in se nimamo za Ljubljančane.« Glasba ga spremlja že od malega. »V otroštvu se je z mano veliko ukvarjala stara mama, ki je zelo rada in lepo pela. Naučila me je veliko slovenskih ljudskih pesmi.« Najbolj je bila vesela, ko je spoznala, da bo petje pri hiši šlo naprej. V osnovni šoli je vseh osem let pel v šolskem pevskem zboru, v srednji šoli v zboru srednješolcev z imenom Mešani mladinski pevski zbor Veter, kot študent Fakultete za socialno delo pa v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, s katerim so tudi zmagovali na tekmovanjih.

Spoznajte jih

Šestinosemdesetletna Jožica Mauser je zelo simpatična in dobrovoljna gospa. Do nedavnega je bila prostovoljka v domu starejših občanov na ljubljanskih Fužinah, kjer je pripravila razstavo rož in aranžmajev iz krep papirja, ki jih ustvarja in so videti kot prave.

Jožica, po poklicu šivilja, se je rodila in živela z družino v Ljubljani. Z možem sta si po upokojitvi pred desetletji preuredila vikend v Mali Slivnici pri Velikih Laščah. »Uživala sva v mirnem podeželskem okolju v svoji pravljični hišici,« začne pripovedovati z žarom v očeh. »Imela sva lep vrt, kjer ni manjkalo cvetlic, ki so bile predvsem moje veselje, mož pa je vezel gobeline, naredil jih je več kot sto.« Jožica je bila zelo dejavna v tamkajšnjem društvu podeželskih žena. Nekoč so jih povabili na tečaj izdelovanja rož iz krep papirja, ki so ga organizirali v društvu podeželskih žena na Turjaku. »Na tečaju mi zavijanje krep papirja sploh ni šlo, zato sem bila nekoliko razočarana nad sabo,« nam pove. Ko se je zvečer vrnila domov, je ponovno poskusila. Trmasto je vztrajala, dokler ni ustvarila svoje prve vrtnice.

Spoznajte jih

Tone Kotar z Mirne je izredno aktiven mož, srčno predan kraju in društvu upokojencev. O vsem, kar je počel ali še počne, tega pa je veliko, govori z navdušenjem in strastjo.

Najprej je predstavil Društvo upokojencev Mirna in mi pokazal brošuro, ki jo je napisal pred 12 leti, ko je društvo praznovalo 60. obletnico. »Napisal sem jo iz želje, da v spominu ohranimo vsaj najpomembnejše člane ter dogodke in da imamo dokument, s katerim se predstavimo.« V desetletju, ki je sledilo, pa je nastalo dogodkov za še eno brošuro ... Po upokojitvi je bil osem let v vodstvu Zveze društev upokojencev Slovenije, in sicer je deloval v komisiji za kulturo, štiri leta je bil tudi njen predsednik.

Iz zgodovine 

 Fotografija je bila posneta leta 1948 v Prlekiji, na njej pa sta prijateljici Marija Murkovič in Terezija Holc ob kolesih, ki so takrat veljala za statusni simbol. Spoznali sta se v gospodinjski šoli v Svečini in od takrat sta bili nerazdružljivi. Dekle na desni je zdaj že pokojna tašča Nade Holc, ki je poslala fotografijo v objavo. (PDF)

 Ljubljanski gasilci PGD Zgornja Šiška, ki so junija letos praznovali 120 let delovanja društva, še vedno uporabljajo gasilski dom, zgrajen sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ob slavnostni otvoritvi so se krajani, med njimi tudi člani družine Černe, oblekli v narodne noše. Helena Černe je celo napisala pesem: Gasilski dom, ponosna hiša, ponos si vsega okoliša. A vendar izmed mnogih hiš najlepša ti se meni zdiš. Fotografiji nam je v objavo posredovala njena hči Helena Kelhar.

ODSTRTE PODOBE – LOČE

Nekdanja pretežno živinorejska vas v srednjem delu Dravinjske doline leži jugovzhodno od občinskega središča Slovenskih Konjic in je danes že dodobra urbanizirano naselje z urejeno infrastrukturo. S širitvijo različnih dejavnosti se Loče uvrščajo med pomembnejša lokalna oskrbovalno-storitvena središča na tem območju. »Kraj se je razvil ob sotočju reke Dravinje in potoka Žičnice ter lokalni cesti Poljčane–Slovenske Konjice. Njegova prednost je tudi bližina priključka na avtocesto Ljubljana–Maribor v Tepanju, zato so vsi večji kraji hitro dosegljivi in se število prebivalcev stalno povečuje,« je najprej poudaril 67-letni upokojeni profesor športne vzgoje Viljem Kovačič iz Šolske ulice.

 SPOZNAJTE JIH

Dragica Kosterov iz Trzina si je v mladosti želela postati fotografinja. To ji ni bilo dano, se je pa po upokojitvi pred štirinajstimi leti začela ljubiteljsko ukvarjati s slikanjem.

Rodila se je v delavski družini v vasi Ježa pri Črnučah v Ljubljani. »Zelo sem bila navezana na očeta, vlakovodjo, ki mu je vojna vzela otroštvo in mladost. Veliko je bral, privlačila so ga potovanja in rad je živel dobro. Mama je bila usmerjena predvsem v delo, a je bila skrbna ter dobra mati. Starejši brat je ostal doma, jaz pa sem z družino najprej živela v Ljubljani, kasneje smo se preselili v Trzin,« je povedala.

ŠPORTNI VETRANI: VILI AMERŠE 

Vestni športni statistiki trdijo, da Vili Ameršek poleg Braneta Oblaka in Danila Popivode spada med sveto trojico legend nogometašev Olimpije. Danes 77-letni Vili pravi, da mu nič ne manjka, veliko dela okoli hiše, igra tenis, teče pa ne, ker se je, kot pravi, natekel za nekaj življenj vnaprej.

Srečala sva se v lokalu sredi Ljubljane. Vanj zahaja redno na kavo in druženje s prijatelji. »Veste, če si imel prijatelje prej, jih boš imel tudi zdaj. Jaz sem se vseskozi rad družil,« pravi Vili Ameršek, ki predstavlja prispodobo za nogomet, Olimpijo, pošteno, ustvarjalno, učinkovito igro, srčnost in nepopustljivost. Kleni Zasavec iz Trbovelj se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v zeleno-belem dresu zasidral v srca ljubiteljev nogometa po vsej Jugoslaviji.

Iz zgodovine

Prijateljici Rozana Prešern in Nadja Vuk iz Turističnega in kulturnega društva Šparžin iz Kort bosta praznični čas tradicionalno namenili pripravi tipičnih božičnih jedi, ki so v preteklosti v istrske hiše vnašale domačnost in povezale družino. Tudi letos bosta kuhali kur anbot, torej kot nekoč. Z nami sta delili nekaj zanimivih receptov in nasvetov, kako pripraviti okusne božične dobrote z istrskim pridihom.

Predsednica društva Šparžin Rozana Prešern pravi: »V društvu se res trudimo ohranjati tradicijo, saj gre za neprecenljivo dediščino, ki jo velja predstaviti ljudem. Na kulinaričnem področju se opiramo na znanja, ki so nam jih predale naše mame in none.«

Iz roda v rod

V Žabji vasi je bilo nekoč 14 kmetij, ko pa se je začelo Novo mesto intenzivno širiti, so usihale kar po vrsti. Ostala je le še kmetija Kastelic. Kot amfiteater je narava oblikovala veliko travnato kotanjo, ki je varen rezervat za pašo njihovih krav.

Zanimalo me je, kako jim je uspelo, da so se ohranili tako rekoč sredi mesta. »Ko so sovaščani opuščali kmetovanje, sem želel to dejavnost ohraniti, zato sem moral marsikaj posodobiti, toda na občini nisem dobil dovoljenja za obnovo in delno širitev. To je bilo leta 1980. Razmišljal sem o selitvi, se umakniti v vas, v kateri je bilo več kmetij. Toda vaščani so začeli zbirati podpise proti postavitvi našega gospodarskega poslopja, čeprav je bilo načrtovano 300 metrov od zadnje kmetije ... Glede na nastalo situacijo mi je nato novomeška občina dovolila obnovo hiše in postavitev gospodarskega poslopja na obstoječi lokaciji in tako smo ostali v mestu,« razlaga 79-letni Martin Kastelic.

Iz roda v rod  

Tri sestre so zelo povezane, gotovo pa javnost najbolj pozna Mileno. V več kot štirih desetletjih umetniškega dela je ustvarila nepozabne like – od Mete v Cvetju v jeseni do gospe Josipine v dramatiziranem romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl. Igrala je v bivši Jugoslaviji in tudi v Nemčiji, Franciji ter povsod prejemala najžlahtnejša priznanja in nagrade (med drugim veliko priznanje za igralske dosežke, ki ga je prevzela na pariški univerzi Sorbona iz rok predsedstva filmskega festivala SEE). Poleg najvišjih stanovskih ima tudi veliko družbenih priznanj.