SPOZNAJTE JIH

Urarstvo spada med obrti, ki vedno bolj izginjajo, čeprav ljudje te storitve še vedno potrebujejo. Eden redkih, ki je urar s srcem že 40 let in tradicijo ohranja tudi po upokojitvi, je 76-letni Alojz Schönwetter iz Maribora.

V njegovi delavnici na Lentu posebno pozornost pritegne delovna miza, ki je preobložena z neštetimi delci in sestavnimi deli ur. V tem organiziranem kaosu se znajde le mojster sam. Na vse pa od zgoraj gleda Einstein, ki mesta na steni ni dobil naključno – ura je ne nazadnje eden izmed največjih izumov človeštva. Sogovornik ni bil v zadregi z odgovorom na vprašanje, koliko je točno ura. »Edina, ki je zares točna, je radijsko vodena ura. Čeprav je to zame že bolj časovni strojček.«

IZ ZGODOVINE

V času, ko se kulturna dediščina čedalje bolj izgublja med sodobnimi trendi, hitrim načinom življenja in pozabo, sta zakonca Nose iz Ivančne Gorice postala tiha junaka slovenskega etnološkega spomina.

Brez državne podpore, le z lastno voljo, ljubeznijo do preteklosti in spoštovanjem do dela naših prednikov in prednic že skoraj četrt stoletja zbirata kmetijsko, obrtniško in rokodelsko orodje, gospodinjske predmete ter druge drobce iz vsakdanjega življenja, ki so oblikovali slovensko podeželje od druge polovice 19. stoletja do začetka druge polovice 20. stoletja. »Najina zbirka ni le muzejska, pač pa je živa pripoved o rokah, ki so obdelovale zemljo, izdelovale kmečko orodje, tkale platno, kuhale na ognjišču, si svetile noči z različnimi laternami, udarjale po starih pisalnih strojih ter poslušale glasbo, ki je donela iz prvih radijskih aparatov,« sta povedala Anica in Štefan Nose, ki obiskovalcem sproti opisujeta predmete. »Lahko rečeva, da ima vsak predmet svojo zgodbo, vsak kotiček muzeja pa postaja dragocen arhiv slovenske identitete.«

Spoznajte jih

Oskar Molek (1950) je potomec predvojnih slovenskih izseljencev, očeta Belokranjca in matere Primorke, ki sta si življenje ustvarila v Argentini. Fotograf, publicist, raziskovalec, profesor in še kaj razmeroma pogosto obišče Slovenijo, kamor se je že pred leti iz Argentine vrnila ena od njegovih hčera Nadia Molek, doktorica antropoloških znanosti, ki z družino živi v Novem mestu.

V času od leta 1982 do 1987 je živel v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti kot štipendist Slovenske izseljenske matice študiral etnologijo in obiskoval predavanja pri dr. Tomažu Brejcu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. »Žena je namreč hodila na Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je predaval dr. Brejc, ki mi je dovolil poslušati njegova predavanja.« V Sloveniji so Molekovi ostali skoraj pet let. S fotografijo se je prvič srečal skupaj z Alešem Gačnikom med študijem etnologije, kasneje se je v Argentini...

SPOZNAJTE JIH

Meta Verbič, nekdanja novinarka, sicer pa pravnica, je že skoraj 30 let v pokoju. Začela je kot novinarka na tedanji RTV Ljubljana, potem je delovala na Mestni konferenci SZDL, urejala interni časopis Slovenijalesa itd. Vendar je tudi vsa tri upokojenska desetletja ves čas v pogonu in vedno tam, kjer lahko prostovoljno naredi kaj dobrega za družbo. 

Tako je bila dolga leta zelo dejavna v Društvu novinarjev Slovenije, posebej v smučarski sekciji, pa predsednica Četrtne skupnosti Ljubljana Center, kar 21 let je bila tudi v nadzornem odboru stolpnice, v kateri stanuje. Zdaj pa je podpredsednica Zveze združenj borcev za vrednote NOB Ljubljana. Pred kratkim je uredila in marsikaj tudi napisala v Zborniku spominov in akcije – Resnica in opomin, ki ga je zveza izdala ob 80. obletnici osvoboditve. »Fašizem se razrašča,« začne in poudari, da sta po njenem mnenju fašizem in nacizem največje zlo, ki...

Iz zgodovine

 Družina Miklič iz vasi Lukovek v občini Trebnje se je pred fotografom zbrala verjetno leta 1920. Jožefa (z dekliškim priimkom Zorman) in Jože sta imela 13 otrok. Dva sta umrla, drugi pa so si ustvarili družine, v katerih se je rodilo 28 vnukov in vnukinj. Ena izmed njih je Joža Miklič iz Novega mesta, ki ima zlasti na staro mamo lepe spomine.

 Fotografija je nastala 13. februarja leta 1949 ob poroki Emice Kovše in Alojza Sevška, ki sta si dom ustvarila v Oplotnici. Fotografijo je v objavo poslala njuna hči Silva Gerdak s Ptuja.

ŠPORTNI VETERANI: MARTIN HUDALES

Martin Hudales je iz Velenja, s strelstvom se ukvarja že dobri dve desetletji, kljub približevanju sedmim križem pa mu roke in vid ter zbranost, nujne zahteve, potrebne pri strelskem športu, ne delajo težav.

Pred kratkim se je udeležil strelskega tekmovanja na državni ravni. »V kategoriji streljanja z malokalibrsko puško sem si pristreljal drugo mesto,« ponosno pove 68-letni Martin Hudales. Dobri dve desetletji se že aktivno ukvarja s strelskim športom. »Ampak streljanje? Vsak dan nas obveščajo o streljanju po vsem svetu … Kako gre vse to skupaj?« vprašam sogovornika na sodobno urejenem strelišču Strelskega društva Dolič (pri Mislinji). Sem se vozi na treninge – največkrat dvakrat na teden – iz približno 15 kilometrov oddaljenega Velenja.

Iz roda v rod  

Tri sestre so zelo povezane, gotovo pa javnost najbolj pozna Mileno. V več kot štirih desetletjih umetniškega dela je ustvarila nepozabne like – od Mete v Cvetju v jeseni do gospe Josipine v dramatiziranem romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl. Igrala je v bivši Jugoslaviji in tudi v Nemčiji, Franciji ter povsod prejemala najžlahtnejša priznanja in nagrade (med drugim veliko priznanje za igralske dosežke, ki ga je prevzela na pariški univerzi Sorbona iz rok predsedstva filmskega festivala SEE). Poleg najvišjih stanovskih ima tudi veliko družbenih priznanj.

ODSTRTE PODOBE – STARA LOKA

Današnje primestno naselje na levem bregu reke Selščice je, kot pravi 85-letni upokojeni geolog, zgodovinar in domoznanec Alojzij Pavel Florjančič, »starodavni kraj s predzgodovinsko poselitvijo in neolitskimi ostanki orodij, rimsko vilo rustico na mestu Strahlovega gradu in »Kapitolom« nad njim, kjer stoji mogočna cerkev sv. Jurija. Grad in cerkev izstopata tudi na sliki Stare Loke iz leta 1916. Desno od gradu teče obcestno naselje, v ozadju pa je božjepotna cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Ravninski svet Stare Loke, na Podnu, je danes do Sore gosto pozidan z domom slepih, slabovidnih in starejših, srednješolskim centrom, internatom, otroškim vrtcem, športno dvorano ter bazenom.«     

IZ ZGODOVINE

Pokopališča niso le zadnje počivališče rajnih in prostor, kjer v njihov spomin prižigamo svečke. So tudi pomemben del naše kulture, zgodovine in umetnosti, nekateri jih imenujejo kar muzeji na prostem. Še posebej to velja za največje ljubljansko pokopališče Žale. Danes bomo odstrli le del njegovih zanimivosti.

Po mnenju Združenja kulturno pomembnih evropskih pokopališč so Žale eno najlepših pokopališč v Evropi. Ne le zaradi arhitekture, pač pa tudi zaradi hortikulture, ki mu daje poseben estetski pomen. Od leta 2009 so kulturni spomenik državnega pomena in so vpisane na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, največ po zaslugi arhitekta Jožeta Plečnika. Njegove mojstrovine lahko občudujemo na t. i. svetokriškem pokopališču oziroma starih Žalah – kar je staroslovanska beseda za pokopališče. Osrednje ljubljansko pokopališče je sicer razdeljeno na oddelke A, B in C (Nove Žale) ter D, ki je bolj poznan kot Mušičeve Žale (po projektantu Marku Mušiču), ki se širijo na drugi strani Tomačevske ceste.

SPOZNAJTE JIH

Verico Skok poznajo tako sokrajani kot mnogi drugi, saj pogosto pomaga ljudem in živalim. Pred dvema letoma je v domačih Štorah ustanovila svoje humanitarno društvo s preprosto željo, da bi njena in pomoč članic ter nekaterih sokrajanov dosegla čim več ljudi.

Verica ni povsem običajna upokojenka, čeprav ji leta ne pridejo do živega. Je invalidsko upokojena, saj so ji v mladih letih odkrili eno od oblik multiple skleroze. Od takrat bodo kmalu minila tri desetletja. »Zame je bil to šok. Še posebej, ker sem bila takrat zaposlena v celjski bolnišnici in sem se želela šolati in nekoč postati glavna medicinska sestra. To mi ni uspelo. Sem pa končala šolanje za bolničarko, kar mi pride še kako prav, saj sem prostovoljka v bolnišnici,« pravi.