Kako udobne in prijetne so sobe v domovih za ostarele?
Člani študijske skupine Dom, kultura bivanja, oprema in prenova, ki pod vodstvom mentorice arhitektke Barbare Železnik Bizjak delujejo v okviru ljubljanske univerze za tretje življenjsko obdobje, so se lani jeseni lotili trdega oreha. Poskusili so namreč odgovoriti na več vprašanj v zvezi s kakovostjo bivanja v domovih za ostarele, točneje glede uporabne in oblikovne kakovosti prostora domske sobe, in nalogi posvetili del časa, namenjenega delovanju študijske skupine. Kmalu se je pokazalo, da je tematika zelo občutljiva in o njej nočemo razmišljati, dokler nismo postavljeni pred dejstvo, da moramo najti konkretno rešitev za sorodnike ali zase.
Namen naloge je bilo ugotoviti, kako udobne, domače, skladne, prilagodljive in ergonomsko ustrezne so sobe s pripadajočo kopalnico v domovih za ostarele, in ob koncu podati predloge in usmeritve za načrtovanje in opremljanje. Skupina je začela najprej pregledovati primere, literaturo, statistiko o staranju prebivalstva in predpise o načrtovanju. Podani predlogi naj bi predstavljali korak naprej v razumevanju sodobnega starostnika in mu poskušali olajšati prehod iz domačega okolja, ob sočasnem upoštevanju vidikov varnega in uporabnega prostora tudi za gibalno in drugače ovirane ter onemogle. Svojo nalogo in ugotovitve so mentorica in slušatelji predstavili 19. maja ob koncu študijskega leta v dvorani univerze v Ljubljani.
Oskrba v starosti; sedanjost in pričakovanja
Enoposteljna soba v domu s koncesijo v Stuttgartu
Odhod od doma v katero koli obliko institucionalnega bivanja je običajno končna rešitev, ko so izčrpane vse druge možnosti, in predstavlja stres z množico neprijetnih soočenj. Zgodijo se zaradi spremembe same in odhoda iz družinskega okolja, spremembe bivalnega okolja (navajenost na domače prostore, pretrgana povezava z domom, ki smo ga oblikovali sami), lastne negotovosti o sposobnosti vključitve, strahu pred neznanim in pred sobivanjem s tujcem, prisotna sta tudi splošno ukoreninjena stigmatizacija doma kot institucije ter zavedanje o dokončnosti odločitve.
Soba v enem od novih slovenskih domov ne deluje domače in nič drugače od bolnišnice.
Ugotovili smo, da sta veliki težavi ob prihodu v oskrbovani dom izguba zasebnosti (sobivanje s tujcem in obiski osebja) in pasivizacija tako glede oskrbe ter načina življenja, a tudi sprejetje danosti v sobi, ki jo je praktično nemogoče prilagoditi ali dopolniti. V domovih za starejše prevladujejo dvoposteljne sobe, čeprav se stanje izboljšuje. Ob raziskavi se je oblikovalo enotno mnenje, da so v veliki večini sobe premajhne, predvsem v zelo starih domovih, bivanje dveh tujcev v sobi pa je za večino nesprejemljivo. Sobe so še vedno zasnovane kot bolnišnične sobe, kjer je glavni poudarek na negi okrog postelje. Sobe niso zamišljene kot stanovanje v malem, kot bi prihodnji stanovalci lahko pričakovali ob selitvi iz domačega okolja. Stanje kaže, da je načrtovanje do neke mere še vedno na ravni zastarelih, preživetih izhodišč, kjer zasnova omogoča čim lažje delo za osebje, zasebnost in ohranjanje dostojanstva pa se zdita manj pomembna, subjektivne želje in potrebe niso prednostne, sobivanje s tujcem se zdi sprejemljivo. Opremo sob sestavljajo postelja (večinoma bolniška), nočna omarica, kakšen stol, manjša miza in velika škatlasta omara. Tla v sobah so večinoma takšna kot v bolnišnici, čeprav smo bili soglasni, da so oskrbovanci v domovih tip uporabnika, ki ne uničuje opreme. Sobe so premalo premišljeno zasnovane, oprema je neoblikovana in nedomišljena, manjkajo boljša izbira materialov, barvne študije, prijetna in diskretna razsvetljava. Kopalnice so sicer večinoma prenovljene ob upoštevanju gibalne oviranosti, kadice za prhanje izginjajo in jih nadomeščajo varnejše prhe v ravnini tal. Še vedno pa so prisotni umivalniki, ki so neprimerno majhni, brez odlagalnih površin, ki bi jih nujno potrebovali.
Primer prijetne sobe, urejene z nekaj okusa in boljšimi materiali.
Pregledali smo tudi nekaj primerov iz tujine, podrobneje enega iz Nemčije. V tujini je možnost izbire ravni bivanja večja. Enoposteljne sobe prevladujejo, razen v najnižjem cenovnem razredu. A je vsaj s predelno zaveso poskrbljeno za ločitev med sobivajočima v sobi. Pregledanim primerom je bilo skupno, da so sobe večje, primerne tudi za gibalno ovirane, opremljene pa so kot domača ali hotelska soba in z občutkom za skladnost pri opremi, materialih, barvah.
Predlogi, usmeritve
Generacije, ki bodo v prihodnje vstopale v domove starejših, bodo vedno bolj računalniško pismene, tehnološko napredne in bodo tak način življenja in stika z informacijami tudi do visoke starosti pričakovale. Stik z informacijami po spletu pomeni ohranjanje stikov z ljudmi in novicami ter posledično boljšo psihično kondicijo. V domu za ostarele bi tako pričakovali informacijskega strokovnjaka, brezžično omrežje in tudi skupne prostore z računalniki.
V domovih naj prevladujejo enoposteljne sobe. Na voljo naj bo le nekaj dvoposteljnih sob. In zakaj ne bi ponudili možnosti prilagoditve enoposteljne sobe vsaj do neke mere? Morda z barvo sten, razporeditvijo modularne opreme, dodanimi lastnimi manjšimi kosi pohištva ... Sedanje sobe so primerne za enega, soba sama pa mora biti zasnovana po principu con. Ker so predpisi pomanjkljivi in zastareli, je treba upoštevati predvsem kakovost bivanja starostnika. Funkcionalni deli sobe naj bodo vhodni del z vrati v kopalnico, nočni/spalni del, del za dejavnosti in obiske, prehod na balkon. Barve, materiali, prijetno zasnovana razsvetljava vplivajo na razpoloženje, in to je treba upoštevati pri načrtovanju. Če lahko v sobo postavimo tudi kakšen manjši kos pohištva od doma, je občutek še boljši.
Preučitev kopalnice je potekala ob upoštevanju dejavnikov gibanja, uporabnosti, vidnosti in varnosti, naštetih je le nekaj ugotovitev: umivalnik mora biti oblikovan kot pralni umivalnik, kvadratne oblike, enakomerno globok, vstavljen v pult, uporablja se za osebno higieno, natakanje vode, pranje sadja itd. V kopalnici morajo biti z barvami označeni namen in spremembe površin za boljšo vidnost. Vrata morajo biti dovolj široka in se odpirati navzven ali biti drsna. Nanizali smo še vrsto predlogov, nujnih za izboljšanje uporabnosti.
Pripravljena sta bila skupek konkretnih ugotovitev in predlogov za vse dele sobe in potrebe ter spoznanje, da z dobro zasnovo sobe in primerno izbiro materialov in oblike pohištva ne bi podražili vložka v opremo ene sobe, pomenili pa bi bistven dvig kakovosti bivanja in počutja. Predstavljena je bila tudi zamisel o prilagodljivem modularnem pohištvu, s katerim bi lahko do neke mere prilagodili opremo tudi željam. Skupna ugotovitev je bila, da je treba že pri samem projektiranju ali preureditvi sob razmišljati o pravilni zasnovi, narediti funkcijske in barvne študije sob, izbrati ustrezne materiale in upoštevati sodobne potrebe, da bi pripravili prijetne sobe in omogočili neboleč prehod iz domačega v domsko okolje.
