Vhod v hišo ali stanovanje

Prosti čas | maj '18

Ali je tak dostop do vhoda v večstanovanjsko stavbo primeren za vse stanovalce?

Slaba dostopnost do vhoda v večstanovanjsko stavbo je lahko le en del težave, otežen dostop do samega stanovanja pa je prav tako lahko za nekoga, ki težko hodi, skoraj nerešljiv ali preveč naporen. To so lahko premajhni in slabo dostopni vhodi, strme stopnice, stavbe brez dvigal in drugo. Na to stanovalci nimajo vpliva in težko upajo na rešitev problema. Drugače je v enodružinski hiši, kjer imamo možnost težave rešiti sami in z nekaj manjšimi posegi pred vhodom pomanjkljivosti omiliti ali celo odstraniti.

Težave z dostopnostjo do vhoda in stanovanja se lahko pokažejo pri starejših in gibalno oviranih osebah predvsem zaradi slabo in nepremišljeno izvedenih rešitev. Rešitev, ki so bile izvedene v drugih časih, pred desetletji, ko so bile stanovanjske soseske grajene predvsem s ciljem izvedbe hitrih in poceni stanovanjskih rešitev za povprečnega zdravega stanovalca. Ali pa kot samograditelji enodružinske hiše pred leti nismo niti pomislili na drugačne potrebe in odprte možnosti prilagajanja.

Stopnice pred vhodom v stavbo so lahko za osebo, ki težko hodi, za mamico z vozičkom ali nekoga, ki ima polne roke prtljage, velika ovira. Po teh stopnicah moramo v dežju in snegu. Stopnice same bi morale biti brez poškodb, nedrseče, ne prestrme in s trdno ograjo na obeh straneh, ki sega dlje od prve oziroma zadnje stopnice. Klančina za dostop ob stopnicah je mnogokrat preozka, prestrma ali celo nevarna, čeprav je to lahko edina dostopna pot v stavbo in tudi naprej v klet. Ob takih stopnicah bi morala biti dvigalna ploščad ali popolnoma spremenjena pot s položno in široko klančino.

Večstanovanjske stavbe

Glavna vrata v večstanovanjsko stavbo se običajno odpirajo navzven, kar je pravilno zaradi smeri evakuacije, neprijetno pa, kadar na podestu pred njimi ni dovolj prostora, da bi se umaknili sosedu, ki gre ven, ali preprosto vratom, ko jih odpiramo. Tudi odpiranje težkih, slabo odzivnih vrat lahko predstavlja precejšen telesni napor. Potem pa bi težave lahko še kar naštevali: premajhen vetrolov, ozki in temni hodniki s prekratkim delovanjem luči, previsoko postavljeni nabiralniki, pragovi, predpražniki, ob katere se lahko spotaknemo ali so celo ovira za osebo na vozičku.

Dostop brez stopnic, s klančino, vhod je zaščiten tudi pred dežjem in snegom.

Stopnice med nadstropji so lahko prestrme, brez vmesnih podestov in s pomanjkljivimi ali neprimernimi držali. V starejših stavbah so lahko dvigala premajhna in neprilagojena za gibalno ovirane ljudi. Veliko težavo pa predstavljajo stavbe z do štirimi etažami (P+3). Po naših predpisih vanje ni nujno potrebno vgrajevanje dvigal. Soseska nižjih blokov je sicer videti prijetna v zelenem okolju, a v njih se zdi, da ni prostora za starostnike in gibalno ovirane ljudi, če ti ne živijo v pritličju. Sanacija take stavbe bi bila zelo draga ali skoraj nemogoča, saj so mnogokrat stopnišča sredi stavbe in je praktično nemogoče dodati dvigalo, ne da bi posegali v stanovanjske površine ali izvedli večji gradbeni poseg.

Da bi si stanovalec sam olajšal dostop do vrat stanovanja, je težko, saj stavbo uporablja cela skupnost, pri čemer morajo biti prisotne volja, organizacija in pripravljenost na predelave, povezane z velikimi stroški. Vseeno pa lahko pri vratih postavimo klop ali stol za odlaganje, ko odklepamo, nad vrata dodamo varčno svetilko LED in zamenjamo drseč predpražnik s primernejšim. Na ravni stanovanjske skupnosti se lahko poskrbi za primerna vhodna vrata, dobro osvetljenost hodnikov, klop, opremo dvigala.

Predpražnik pred vhodnimi vrati v blok ali hišo mora biti poglobljen in tako gladek, da se ne zatikamo s čevlji ali pripomočki za hojo in lahko čezenj zapeljemo tudi z otroškim ali invalidskim vozičkom.

Vhod v hišo

Tudi dostop do vhoda v enodružinsko hišo je lahko slabše premišljen in zato ob spremenjenih potrebah manj prikladen ali celo nevaren. Pogosto nas premamijo predvsem estetski vidiki rešitev. Rešujemo trenutno potrebo, manj upoštevamo varnost in drugačne potrebe v prihodnje, pri čemer pa nam vsekakor lahko pomaga strokovnjak. Kjer je vhod v hišo v visokem pritličju ali še višje, bi moral biti na vrhu stopnic večji podest, zaščiten pred padavinami, stopnice pa predvsem dobro vidne in hrapave. Stopnice, tudi ena sama ali več, so lahko nevarne v dežju, snegu in ledu, za nekoga pa celo nepremostljiva ovira. Če je vhod v prvem nadstropju, stopnice pa nimajo vmesnega podesta za počitek, so preprosto neprimerne. Tlak teraco, ki je bil včasih izrazito priljubljen, je ob mokrem vremenu drseč. Še bolj drsi glajeni kamen. Bolje je, da so talne površine na stopnicah, pred vrati in v predsobi nedrseče. Na robove stopnic lahko nalepimo trakove proti drsenju, vendar v dežju ne predstavljajo popolne zaščite. Ob stopnicah naj bo trdno oprijemalo na steni ali ograja, ki sega dlje od prve oziroma zadnje stopnice.

Svetilka ob vhodu naj se samodejno prižiga, osvetljuje naj pot do hiše ali garaže in naj gori dovolj dolgo. Vhodna vrata so lahko z notranje strani opremljena z verižico ali drugimi varnostnimi mehanizmi, kar pa ni vedno smiselno. Mar ni to sočasno tudi mehanizem, ki preprečuje, da bi nam tisti, ki sicer imajo ključ, lahko pomagali, kadar smo v stiski?

Skrb za dostopno pot do vhoda je žal tudi čiščenje snega pozimi. Ogrete talne površine pred vhodom so rešitev, vendar so precejšen porabnik elektrike. Kaj pa pot do zabojnikov za smeti, kjer moramo morda še odklepati vrata ali se celo sprehoditi? Vsekakor je to za starejšega človeka neprijetno in so bolj primerni prostori za smeti, ki so v sklopu stavbe, a tudi dostop do njih mora biti preprost.

Garaža je lahko v sami stanovanjski hiši ali pa je posebna zgradba. Težava starejših garaž je, da so bile načrtovane v času, ko so bili avtomobili manjši, brez upoštevanja starejših voznikov ali invalidnih oseb, ki potrebujejo dovolj prostora za vstopanje v avtomobil. Vsekakor si lahko odpiranje garažnih vrat olajšamo z daljinskim upravljanjem. Ne pozabimo pa tudi na razsvetljavo pred garažo in v njej ter na javljalnik ogljikovega monoksida. Garaža, ki ni v sklopu hiše, nam morda lahko postane odveč. Verjetno sčasoma pretehtamo prednosti in slabosti ter se odločimo za primernejšo rešitev in drugačen prevoz.

Barbara Železnik Bizjak, univ. dipl. inž. arh.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media